Biti v blagoslov

Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

Dragi bratje in sestre,
naj vam Gospod da svoj mir!

Danes je praznik sv. Frančiška in zato priložnost, da nam ta Božji trubadur, ob katerem se navdušujemo, ponovno spregovori z novostjo in svežino svoje svetosti. Sveti Frančišek je k ljudem prihajal kot blagoslov. Vsak, ki ga je srečal in poslušal, je doživel druženje z njim in njegovo govorjenje kot dotik Boga, kot blagoslov.
Po zgledu tega Frančiškovega pristopa vam pišem pismo v želji, da nad vas prikličem božji blagoslov. Najprej nad vas bratje, ki se posvečujete s svojim redovnim življenjem v Sloveniji, blagoslova želim bratom v Ameriki, ki delujejo v Združenih državah Amerike in v Francoski Gvajani, ter bratom v Avstraliji, še prav posebej pa bolnim in ostarelim bratom.

Bratje, naj vas Gospod varuje, obrne naj svoje obličje k vam in vam da svoj mir! Slovesno praznujte današnji god sv. Frančiška, da se ob praznovanju prebudi v vas hvaležnost za poklicanost in prvotni ideal redovnega življenja.
Sveti Frančišek je izbral Boga za svojega Očeta, Cerkev pa si je izbral za svojo mater. Očaran je bil nad Kristusom, v isti meri pa je bil očaran tudi nad Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Cerkev je zgodba ljubezni. Je lepa, sveta, grešna, a čeprav taka, jo je sv. Frančišek neizmerno ljubil.

Bratje in sestre, želim vas blagosloviti s to Frančiškovo ljubeznijo do Cerkve, saj nam samo ta ljubezen združena z močno vero podari spoznanje, da smo vsi ena družina, da je Cerkev naša mati in ne zgolj nekakšna organizatorka našega življenja. Ne administratorki, ampak materi verjamemo, ko reče: “Ti si moj ljubljeni otrok, nad teboj imam veselje!” (Mt 3, 17). Cerkev te besede vsakemu izmed nas ljubeče izgovarja tudi danes, ko z milino in predanostjo zatrjuje: “Človek je pot Cerkve!”

Cerkev ne vidi v človeku le njegovih pravic in dolžnosti, ampak predvsem živo Božjo podobo. Vsakega sprejema kot brata in ne kot tujca, še manj kot tekmeca ali sovražnika. Za Cerkev ni manj ali bolj pomembnih življenj, zato prepoznamo njeno ljubečo skrb za človeka, ko nam govori: proč z nasiljem, varujmo življenje, revščina je krivica, dejavno vstopimo v reševanje begunskega vprašanja, dajmo otrokom varnost, ohranimo stvarstvo, ne bojte se Kristusa, spreobrnite se…

Tudi v leto božjega usmiljenja nas želi Cerkev popeljati iz resnične skrbi za človeka, ki je njena pot. Papež Frančišek je to leto, ki se bo začelo letos na praznik Brezmadežne, napovedal z besedami: “Želim spodbuditi Cerkev pri njenem poslanstvu prinašati vsakemu človeku evangelij usmiljenja. Prepričan sem, da celotna Cerkev potrebuje usmiljenja, saj smo vsi grešniki. Nihče ne more biti izključen iz Božjega usmiljenja. In Cerkev je dom, ki sprejme vsakogar in nikakor ne zavrne. Bog vedno odpušča, zato ga nikoli ne smemo nehati prositi odpuščanja!”

Leto božjega usmiljenja bo imelo bogato vsebino. Pod vidikom sv. Frančiška pa vam vsebino tega leta predstavljam z odlomkom iz knjige Eloia Leclerca: “Frančišek reče bratu Leonu: ‘Svoj pogled obrni k Bogu. Občuduj ga. Zahvaljuj se mu zaradi njega samega. Prav to se pravi imeti čisto srce. In ko si potem obrnjen k Bogu, se ne sprašuj več, kako si pri njem zapisan. Žalost, da nisi popoln, in to, da si grešnik, je še vedno človeško čutenje, preveč človeško. Svoj pogled moraš dvigniti višje. Obstaja Bog, neskončnost Boga in njegov nespremenljivi sijaj. Čisto srce je tisto, ki ne neha častiti živega in resničnega Gospoda. Globoko se začne zanimati samo zanj in seje sredi vse te naše bede sposobno uglasiti na večno nedolžnost in večno božje veselje!'”

Bratje in sestre, naj bo v letu božjega usmiljenja vaša duša blagoslovljena najprej z globljim zanimanjem in navdušenjem za Boga, nato s spreobrnjenjem in nazadnje s spovedjo, pri kateri boste slekli starega človeka in oblekli novega.

V svojem imenu in v imenu sobratov vam obljubljam molitev, da boste uvideli in spoznali, da Bog grešnikov ne sprejema z udarci, ampak z objemi in poljubi kot oče izgubljenega sina. Molili bomo, da boste imeli pogum prestopiti prag spovednice, še posebej, če tega že dolgo niste storili. Bratje duhovniki, za vas pa prosim blagoslova, da bi bili v tem letu še posebej zvesti in predani služabniki zakramenta sprave in služabniki božjega usmiljenja.

Cerkev kot dobra mati vzgaja, vabi, spodbuja in nagovarja še na drugih področjih. V tem času posebno skrb namenja družini. Redno zasedanje škofovske sinode, ki bo potekala skoraj ves letošnji oktober, bo namenjeno temu vprašanju. Prosim vas, da prizadevanje škofov vsega sveta podprete s svojo molitvijo. Frančiškovi bratje želimo biti z družinami eno srce in ena duša. Beseda družina je vpisana v našo kri in naše samostanske skupnosti se imenujejo redovne družine. Vemo in doživljamo, da je ta beseda sveta. Naj bodo zato naše samostanske in vaše družine blagoslovljene. Naj bo v njih domačnost, ki je bila Jezusu tako ljuba. Našel jo je pri Mariji, Marti in Lazarju in v vsaki družini, ki ga povabi v svoj dom. Prihaja, da bi jo blagoslovil s svojim prijateljstvom in veseljem do življenja.

Nam redovnikom je Cerkev namenila leto posvečenega življenja, da bi se bolj zavedli lepote svoje poti. Šli smo za Jezusom, ker nas je pogledal in vzljubil (prim. Mr 10, 21). Ta Jezusov pogled je bil za nas luč, ljubezen in resnica. Pogled lahko spremeni življenje, začne pogovor in pretrese usodo. Takšna je bila za nas čudovita moč Jezusovega pogleda in tako se je začela zgodba našega poklica. Danes, na praznik sv. Frančiška se za ta pogled zahvaljujemo in hkrati prosimo: “Najvišji, Veličastni Bog, blagoslovi našo frančiškansko provinco z novimi poklici!” Nameni svoj pogled izvolitve mladim, ki bodo očarani od tvoje lepote hodili za teboj s koraki sv. Frančiška.

Dragi bratje in sestre, prosim vas, da molite za nove duhovne in redovne poklice. Pri tem vam lahko pomagajo zgibanke, ki jih boste danes prejeli ob izhodu iz cerkve, na klopeh v cerkvi ali pa na policah za verski tisk. Za duhovne poklice molimo, ker verjamemo Jezusovim besedam: “Prosite in vam bo dano!” (Lk 11, 9). Molitev ogreva duhovni poklic in mu daje, da raste in vztraja do konca. Molitev izprosi mladim razumevanje, da je poklic, ki ga čutijo, sodoben in nujno potreben, molitev ogreva izbrane z veliko ljubeznijo, ki jim daje moč, da lahko rečejo: “Tukaj sem, Gospod, klical si me!” (prim. 1 Sam 3, 9).

Danes mineva eno leto od imenovanja p. Staneta Zoreta za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Živo imam pred očmi dogodke preteklega leta, izstopa pa Stanetova prošnja, ki jo je pogosto izrekel: “Mnogi ste obljubili, da boste molili zame, ne pozabite na obljubo!” Danes na obletnico imenovanja to prošnjo v njegovem imenu ponavljam: molimo za ljubljanskega metropolita in vse slovenske škofe, naj jih Bog blagoslovi z močno vero, trdnim upanjem in gorečo ljubeznijo, z modrostjo in duhom služenja, s svetostjo in preprostostjo. Naj bodo utrjeni v zvestobi Kristusu in naj bodo veliki duhovniki brez graje.

Ob koncu pisma naj se vam zahvalim za vse, kar za nas Frančiškove brate, naredite. Hvala vam za vaše prijateljstvo in bližino. Hvala, ker nas podpirate z darovi in s svojo naklonjenostjo. Hvala, ker se skupaj z nami trudite v Gospodovem vinogradu, predvsem pa hvala, da ste prizanesljivi do naših pomanjkljivosti in nam jih odpuščate. Vašo potrpežljivost doživljamo kot blagoslov.

Bratje in sestre, želim vam, da vas Gospod blagoslovi z nemirom apostola, z močjo razdajanja, z nežnostjo Božjega Sina, z nasmehom odrešenja. Naj blagoslovi vaše srce z navdušenjem oznanjevalca in z radostjo Božjega otroka. Tako naj vas blagoslovi Gospod! Amen.

p. Marjan Čuden
provincialni minister