3. dan obiska gen. ministra

Po zajtrku smo zapustili mariborsko bratstvo in kmalu na avtocesti prehiteli kanguja s »sveto dvojico«, ki se je s Svete Trojice podala na isto destinacijo: Kamnik. Seveda smo v tuhinjski dolini br. Michaela in fra Ivana opozorili tudi na Sela, oziroma Znojile, rojstni kraj nadškofa p. Staneta.
Provincialno bratsko srečanje z generalnim ministrom in generalnim definitorjem smo pričeli s sveto mašo, ki jo je vodil br. Michael. Gvardijan p. Mari je navdušeno pozdravil oba gosta in seveda tudi vse zbrane brate. V homiliji, katere spodnji povzetek je priskrbel p. Leopold, je br. Michael navzoče brate spodbudil k medsebojnemu odpuščanju in približevanju, da ne bi zamudili priložnosti, kot jo je neki sin s preminulim očetom. Ko je namreč nekemu sinu umrl oče, sin ni znal razbrati razloga, zakaj ga oče ni sprejemal in se ni z njim pogovarjal. Ko je to povedal mami, mu je odgovorila, da ji je mož, njegov oče pogosto potožil: »Zakaj moj sin noče govoriti z menoj?« Prečkati moramo črto, ki nas ločuje; molk ubije duha in pomanjkanje čustvenih vezi ubija bratsko življenje. Odpuščanje in sprava ter moč božjega usmiljenja so naše upanje. Vemo, da nam je vse odpuščeno. Postavljeni smo v službo sprave. Bodimo vedno prvi, ki ponudimo odpuščanje – glasniki sprave. Tesnoba pa nastane iz poželenj, ki jih imamo v srcu. Ta poželenja zatemnijo našo vest in nič več ne slišimo božjega glasu. Zato moramo obnoviti zavezo z Jezusom Kristusom.

Po maši je v dvorani vikar province p. Robert na podlagi vnaprej zastavljenih vprašanj (prihodnost OFM karizme v Evropi, skupna univerza vseh treh Frančiškovih redov, združitev treh redov in (zlo)raba habita) moderiral pogovor z gostoma, br. Miran pa je poskrbel za prevod, p. Leopold pa za sledeči povzetek.
Br. Michael je v odgovorih izpostavil, da nimamo pravice do prihodnosti, če ne živimo sedanjosti. Biti moramo možje molitve in imeti skrb drug za drugega, vžgani za Boga. Generalni minister je navajal »jezuita, ki se je ‘spreobrnil’ v frančiškana« – papeža Frančiška, da smo odgovorni za božje ljudstvo, vsi učenci, vsi misijonarji. Dati moramo družbi odgovor. To pa bomo najprej storili s tem, da poglobimo formacijo, ki je permanentna. Misijonska razsežnost – odprtost do ljudi ad gentes in inter gentes: iti med ljudi, v srce božjega ljudstva. To je mogoče s prestrukturiranjem province. Sv. Frančišek je pošiljal dva po dva. V srce reda je postavil kontemplativno razsežnost, kar vidimo na La Verni in v Grecciu in nikoli ni bi tam sam. Biti moramo možje molitve in bratstva. Imeti čas za brata in imeti čas za Boga. Po navodilu inter gentes iti na obrobja mest, predvsem pa, biti pozorni do ljudi drugih verstev, še posebej muslimanov – 2019 bo 800 let, kar se je Frančišek srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Pripraviti se na prihodnost, dialog v Afriki in Aziji – še posebej na Kitajskem, pa tudi na Kubi. Božja milost je tista, ki pripelje ljudi k veri. Delajmo skupaj – zgled edinosti in občestva. Zguba energije je nezvestoba karizmi. V zvezi s habitom pa je br. Michael med drugim dejal: »Glasneje od besed govori simbol.« Dal je primer, kako je v habitu stregel pri skupnosti sv. Egidija, in so potem ljudje pristopali k njemu prav zaradi habita in se je z njimi pogovarjal, tudi tako globoko, da bi lahko na koncu podelil tudi odvezo. Pomembno je, da smo odprti in pripravljeni poslušati. Ljudje vidijo preko teh simbolov to, česar mi ne vidimo. Obstaja pa tudi nevarnost, da habit postane malik. Pomembno je, da služimo božjemu ljudstvu. Gledati moramo na kvaliteto frančiškanskega življenja; lahko je v neki skupnosti 8 bratov, ki živijo v skupnosti kot v hotelu, lahko pa sta le dva brata, ki živita kvalitetno – molita in delata skupaj, ne sama zase. »Ustavite se in skupaj začnite! Podpirajmo se in molimo skupaj tudi drug za drugega.« Vsi potrebujemo podporo in spodbudo, tudi papež Frančišek, ki mu br. Michael vsake toliko kje »podtakne« listek s spodbudnim napisom: »Frančišek, popravi mojo cerkev.«

Kot se spodobi za pravo frančiškansko slavje, je sledilo tudi druženje ob dobrem kosilu. Tisti bratje, ki se jim ni preveč mudilo, pa so se po skupinicah razgovorili še o tem in onem.

Sledil je še ogled gorenjskega bisera. Blejski župnik Janez Ferkolj nas je sprejel na otoku, nam predstavil zgodovino in ob sklepu še pogostil v Potičnici. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da smo jedli potico – klasično in z nadevom iz bučk.

Ob prihodu na Brezje je br. Michael najprej blagoslovil samostansko družino, nato pa si ogledal muzej jaslic. Po večerni maši pa je v baziliki vodil krajšo molitev za duhovne poklice in nato zbranim ministrantom podelil tudi rožne vence. Sledila je še večerja z bratstvom in zasluženi počitek.

FOTOgalerija >>>

1 komentar

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja