Pojdite po vsem svetu
in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.

Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali in da bi vse stvarstvo postalo deležno človekovega odrešenja. Ko je Jezus Kristus odšel v nebo, nam je preko apostolov izročil poslanstvo oznanjevanja. Kajti, kot pravi pesem, Jezus nima drugih rok, nog, jezika, ušes kakor mojih.
Naj torej ne stojimo in gledamo v nebo kot Galilejci za Jezusom, temveč naj usmerimo svoj pogled raje v bližnjega, preko katerega se nam razodeva Jezusov obraz.

… kajti on sam daje vsem
življenje in dihanje in vse.

Priznati svojo človeško omejenost in nepopolnost pomeni odpreti svoje srce “neznanemu” Bogu. “Neznani” Bog ni bog, čigar podoba bi izhajala iz naših človeških predstav in potreb, temveč je Bog, ki želi vstopiti v oseben odnos z nami kot dialoški partner, še več, kot tisti, ki nam neprenehoma podarja življenje in nas s svojim ljubečim pogledom vabi k sebi.
Prosimo Svetega Duha, naj nas usmerja po ozki in strmi evangeljski poti k temu pogledu.

Veruj v Gospoda Jezusa
in zveličal se boš ti in tvoja hiša.

Vera je neprecenljivi Božji dar. Varujmo se brezbrižnosti, mlačnosti, naveličanosti, gole navajenosti pri srečanju z živim Bogom v presveti evharistiji. Kajti vero lahko kaj hitro izgubimo, medtem ko bomo morali prehoditi trnovo pot, da jo bomo sposobni zopet sprejeti. Verovati pomeni, prisluhniti Bogu in kot odgovor na to srečanje z njim prisluhniti tudi sočloveku v vsej njegovi drugačnosti, enkratnosti in podarjenosti. Iz dneva v dan se torej trudimo za takšno živo in dejavno vero velikonočnega kristjana.

Kadar pride Tolažnik,
ki ga bom jaz poslal od Očeta,
Duh resnice, ki izhaja od Očeta,
bo on pričeval o meni.
Pa tudi vi boste pričevali,
ker ste od začetka pri meni.

Bog se hoče razodevati svetu tudi po nas, ki smo že prisluhnili njegovemu klicu. Vendar bo naše pričevanje svetu izžarevalo odrešenjski sijaj le takrat, ko bomo tesno povezani z začetnikom odrešenja, Kristusom, in bo naše srce napolnjeno z njegovim Duhom. Da bo naš odnos z Bogom vedno bolj živ in oseben, naše krščansko življenje pa pričevanjsko, moramo vsak dan nameniti dovolj časa svoji osebni molitvi, premišljevanju Božje besede in tihi zbranosti.

Ljubezen ni v tem,
da bi mi vzljubili Boga.
On nas je vzljubil
in poslal svojega Sina
v spravno daritev za naše grehe.

Ko se bomo čutili slabotne, nemočne, poražene bodisi v trpljenju ali v naši grešnosti, se zazrimo v Križanega,
čigar daritev je najzgovornejše pričevanje o neizmerni Božji ljubezni do nas.
Odprimo srca tej Ljubezni in se ji z zaupanjem in hvaležnostjo popolnoma izročimo.

Če bi bili od sveta,
bi svet ljubil, kar je njegovo;
ker pa niste od sveta,
ampak sem jaz vas odbral od sveta,
vas svet sovraži.

Svet, ki o njem pravi Jezus, da apostole sovraži, je svet, ki Boga ne priznava, se mu upira in se hoče otresti
njegove oblasti. Jezusovi učenci niso od sveta, ker priznavajo, da svet ni samostojen. Svet je odvisen od
Stvarnika, ki ga je poklical v bivanje. Jezusovi učenci danes smo tudi mi.
Ali nas svet sovraži? To je odvisno predvsem od nas. Če bomo pokončni in dosledni kristjani v svojih dejanjih in
besedah, potem se nam ni treba bati. Le pogumno bodimo to kar smo.

Nihče nima večje ljubezni,
kakor je ta,
da da življenje za svoje prijatelje.

Največja ljubezen je tista, ko nekdo iz ljubezni da življenje za drugega. Jezus sedaj o tej ljubezni govori,
pozneje pa jo bo tudi dokazal. Ne ostane samo pri besedah. Spomnimo se samo na Golgoto in Kalvarijo, pa vsa
zasliševanja in maltretiranja, trnova krona na glavi…
Ali sploh lahko v polnosti dojamem, da je Jezus dal življenje zame?

Kakor je Oče mene ljubil,
sem tudi jaz vas ljubil.
Ostanite v moji ljubezni.

Resnična ljubezen pomeni, da je nesebična, ne misli nase, samo na svoje dobro. Največjo vrednost ima ljubljena
oseba. Takšna ljubezen rodi veselje. Veselje je znamenje življenja, ki se prebuja, raste, razcveta in rodi
sadove.
Še tako popolna in idilična človeška ljubezen pa se ne more primerjati z Božjo ljubeznijo.
Bog je šel preko vsake “meje”. Iz ljubezni do nas, nam je poslal svojega Sina.

Jaz sem resnična vinska trta
in moj Oče je vinogradnik.
Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani;
in vsako, ki rodi sad,
očiščuje, da rodi še več sadu.

Kaj je resnična trta? Jezus verjetno želi poudariti razliko med njim in “nepravo” trto. Neprava je tista, ki
namesto sladkega grozdja, ki ga vinogradnik od nje pričakuje, rodi kislico. O njej večkrat beremo v Stari in novi
zavezi, pomenila pa je Izrael in njegovo nezvestobo vinogradniku Bogu.
Kakšna trta pa sem jaz? Ali rodim res kvaliteten sad ali samo neko površno kislico?

Mir vam zapuščam,
svoj mir vam dajem.
Ne dajem vam ga,
kakor ga daje svet.

Mir je zagotovo dobrina po kateri vsi tako hrepenimo. Mir na svetu, okrog nas in seveda v nas samih. Jezus
prihaja, da nam da svoj mir. Mir, ki izhaja iz usklajenosti človekove volje z božjo voljo in iz osebne
povezanosti z Jezusom.
Tak mir dosežemo, če so naši temelji položeni v Boga.