Kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok,
nikakor ne pojde vanj.

Kraljestvo nikakor ni artikel, ki bi ga morali narediti, ampak je dar, ki ga lahko sprejmemo, kajti je že. Je
Jezus, Sin, v karemo postajmo to, kar smo, Očetovi otroci in bratje/sestre vseh. Razlog, zakaj ima otrok moč, da
kaj doseže, je njegova šibkost, potrebnost pomoči. To so lastnosti, ki se jih odrasli brani, škodujoč sebi in
drugim.
Bogatašu, ki je samozadosten, je težko, celo nemogoče vstopiti v Kraljestvo (v.23).

In bosta oba eno meso.

(1Mz 2,24) Tu je omenjen Adamov spanec, ko je bila iz njegove strani ustvarjena Eva. To je podoba mrtvega Jezusa,
iz čigar prebodene strani je bila ustvarjena Cerkev. Ljubi jo in je dal zanjo sebe samega, s telesom in krvjo. Tako
se “rodi” kot nevesta, sposobna, da tudi ona Njega ljubi in je z Njim eno meso. Edinost med človekom in Bogom, ki
se v Jezusu “poročita” v edinstveni božje-človeški osebi, je skrivnost odrešenja.

 Vsakdo bo z ognjem osoljen.

Da bi ne bil vržen v ogenj z zavrženimi, mora učenec žareti z nekim drugim ognjem. Sveti Duh prižge v nas novo
življenje, ki ima okus oz. modrost Sina. Ta nas obvaruje pred pokvarjenostjo in nas naredi sposobne darovanja. Brez
darovanja postane človek zverinica, ki ne zna ljubiti niti razumeti ljubezni, kajti sledi samo ugodju. To je
kriterij, ki zadošča za delovanje živali, ni pa dovolj za človeka, ki je razumen, ima voljo in je določen za srečo.
Zamenjati srečo in ugodje je velika zmota. Ugodje pa rodi nesrečo in osamljnost; sreča pa, nasprotno, ostane in
rodi veselje in skupnost.

Kdor ni proti nam, je za nas.

Ne gre samo za toleranco, meščansko krepost, ki pa je v religioznem svetu, vedno skušanim s fanatizmom, premalo
spoštovana. To je oznanilo svobode božjih otrok, ki dobro ve, kdo je povezan z Gospodom. Ta ne vidi v drugih
sovražnikov ali nasprotnikov, proti katerim se je treba boriti, ampaka brate, ki jih je treba ljubiti.
Ta izjava je potrjena z drugo Jezusovo: Kdor ni z menoj, je proti meni. Dejansko je odrešenje v tem, da smo “z
njim” Gospodom in ne z nami ubogimi ljudmi.

Sin človekov bo izročen v človeške roke
in ga bodo umorili.

Skrivnost Boga, ki je postal Sin človekov, da bi se izročil v roke ljudi, je središče razodetja. Beseda “izročiti”
povezuje več odlomkov v pripovedi o trpljenju: Juda ga izroči poglavarjem in vojakom (14,10.44), poglavarju Pilatu
(15,1), Pilat tistim, ki so ga kržali (15,15). Paradoks je v tem, da ga izroča Oče sam in on sam se izroča nam.
Jezus, ki se daje tistemu, ki ga zavrača, je razodetje Boga kot brezpogojne ljubezni.

GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: “Kje si?”
Rekel je: “Slišal sem tvoj glas v vrtu,
pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.”
Pa je rekel: “Kdo ti je povedal, da si nag?
Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?”
Človek je rekel: “Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.”
GOSPOD Bog je rekel ženi: “Zakaj si to storila?”
Žena je odgovorila: “Kača me je zapeljala in sem jedla.”

Prva žena – Eva je bila zapeljana, druga žena – Marija pa je privolila in odgovorila na Božji glas: “Naj se zgodi
Božja volja.” Ta odgovor ji daje moč, da pod Kristusovim križem sprejme materinstvo za vse nas. Torej, če se
naslonim na Marijo bom zmogel napraviti prav vse; saj ne bom delal po svoji volji, ampak me bo ona učila kako biti
poslušen Božjemu Duhu. Marija hvala Ti, da si hotela biti mati vseh nas, ki se imenujemo Kristusova Cerkev. Nikoli
nas ne zapusti.

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.
Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar,
in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom,
ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.
Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom
in začeli so govoriti v tujih jezikih,
kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

Vsa hvala ti, Sveti Duh. Ti si ljubezen med Očetom in Sinom. Pridi, danes živi v meni. Pokaži mi božje usmiljenje.
Ti si tisti, po katerem je moje življenje polno upanja. Težko si predstavljam življenje brez tebe.
Prosim te, naj tudi mene prežari vsaj eden od plamenov Tvoje ljubezni.

Jezus mu je dejal:
“Če hočem, da ostane, dokler ne pridem,
kaj ti to mar?
Ti hôdi za menoj!”

Ne ozirajmo se na druge, kaj drugi delajo, govorijo,… ali da bi celo svoje verovanje in versko prakso pogojevali
z dejanji drugih. Jezus nam kliče: “Kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!”

Resnično, resnično, povem ti:
Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel;
ko pa se postaraš, boš raztegnil roke
in drug te bo opasal
in odvedel, kamor nočeš.

Hoditi za Jezusom pomeni sprejeti tudi to, da te bodo drugi opasali s svojim obrekovanjem, lažmi, izmišljevanjem…
in te s tem odvedli kamor nočeš, pribili na tvoj križ in umorili (vsaj v družbenem smislu). A tvoja smrt bo
pomenila seme njihovega zveličanja, kakor Petrova.

“…Svet te ni spoznal,
jaz pa sem te spoznal
in tudi ti so spoznali,
da si me ti poslal…”

Na križu je Jezus ocenil: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo”. Človekova težava je spoznati Boga v Njegovi
resnici in ljubezni. Človek se pogosto moti, kje se Bog razodeva in kdo Bog je. Ta zmota, zaslepljenost pa ne
prihaja od razuma, od intelekta. Ta je čist, zdrav, jasen, v kolikor je srce čisto, zdravo, dobro in ni pokvarjeno
z lažjo, grehom in hudobijo. Vidimo s srcem; razumemo s srcem…
“Glava je logična (spozna Boga v Njegovi skrivnosti in veličini) šele, če je srce čisto,” pravi Pascal.