mar
13
13
Spomni se, GOSPOD, svojega usmiljenja,
svojih dobrot, saj so od vekomaj.
Grehov moje mladosti in mojih hudodelstev se ne spominjaj,
ti se me spominjaj po svoji zvestobi,
zaradi svoje dobrote, o GOSPOD.
Gospod, zaradi svojega greha lahko samo molčim, nisem vreden v človeških očeh, da bi se me usmilil in mi odpustil. Vendar, ti nisi človek, ti si usmiljenje. V svoji dobroti si nas ustvari, zato te prosim, da nas k tej dobroti tudi pritegneš.
Želim biti tvoj.
Če bi bili sojeni le skozi največkrat ozko perspektivo, preozek spekter in mnogokrat skozi nekam slabovidno dioptrijo človeških oči…, pa preko dostikrat preozke okvirje človeškega srca….., le kdo bi bil opravičen, le komu bi bilo odpuščeno, kdo bi se lahko rešil kake obsodbe ali “dobrega” mnenja in le kdo bi se sploh lahko zveličal ?
Bitka bi bila vnaprej izgubljena in pekel ( zaradi človeške neusmiljenosti) bi bil prepoln!
Le kdo, razen Boga, je že od vekomaj popoln?
V naši vsakdanji človeški stvarnosti pa: “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo…”, je rekel Jezus in mirno odpustil grešnici. Nihče ni brez greha. Če storim nekaj res slabega, je prav, da me boli, me peče vest, da se globoko v sebi sramujem in se kesam, vendar ni treba obupati ! Potrudi se, da popraviš, kolikor se le da in pojdi naprej! Vse življenje rastemo v spoznanjih in se učimo, padamo in zopet vstanemo…Potrebno in edino prav je gledati z usmiljenjem in prizanesljivostjo in ne obsojaj, ker nikoli ne veš…, končno tudi tebi lahko vedno spodrsne. Jezus nas uči gledati z ljubeznijo, ki vse opraviči, vse veruje, vse odpušča….Naša vera nas uči, da je v jasnem spoznanju in priznanju krivde ter iskrenem kesanju vsakdo opravičen pred Bogom, “tvoj greh bo izbrisan…”Če res iskreno sklenem, da se bom poboljšal in začnem znova, lahko tudi sam sebi odpustim in se rešim bremena…Če nimam toliko rad sebe, le kako bom potem kdaj lahko zaupal drugim ?
Le kolikokrat bi moral Jezus ponovno na križ, da bi to doumeli, verjeli, sprejeli ? In nehali linčati druge in sebe?
Res ni toliko pomembno mnenje drugih, najbližje resnici sem sam v sebi (preko svoje vesti) in najhujšo obsodbo (si v sebi) pišem sam…Napuh pa je ne verjeti, da me Bog ne more potegniti ven iz mojega greha, razen če tega sam nočem…Če pa si ne znam odpustiti in če vedno znova zabredem spet v isti greh, je lahko to tudi klic na pomoč, potreba po globljem zdravljenju duše (ob ljubeči podpori nekoga , ki se mu lahko resnično odprem in mu zaupam), ker me neka rana, ranjenost presega in ne znam sam ven iz tega in to ovira mojo notranjo rast in iskreno bližino z Bogom. Tak greh lahko tudi resno načne duševno in posledično telesno počutje in zdravje.
Da lahko drugemu iskreno in prepričljivo rečemo :”Bog te neskončno ljubi in ti je odpustil tudi ta greh…, pojdi in živi odslej v miru!”, moramo doživeti in imeti najprej to globoko izkustvo sami……..