ČETRTEK 14. TEDNA MED LETOM

Mt 11,28-30

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,
in jaz vam bom dal počitek.
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene,
ker sem krotak in v srcu ponižen,
in našli boste počitek svojim dušam;
kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.

Ni vsako breme breme in ne vsaka teža prekletstvo. Kam vse bi nas odneslo in odplavilo brez bremen in teže, kako lahek plen navideznega življenja bi postal brez križev, kako težko bi se orientiral brez kalvarijskih gričev. Lahko je tudi prijetno, ko pomisliš, da se v trenutku, ko ostaneš brez vsega, razen križa, smeš nekomu pridružiš in ti ta more naredi tvoje breme lahko, predvsem pa smiselno.

2 comments on “ČETRTEK 14. TEDNA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Da. Včasih je teža bremen res pretežka…Brez zaupanja in vere v Boga bi lahko v takšnih trenutkih, ko se dogaja res kaj hudega, življenje ostalo brez pravega, celo brez edinega smisla. Že tako je tedaj tudi vera na preizkušnji…, saj se človek počuti nemočen, zapuščen in sam, res globoko osamljen, v nečem morda oropan in prevaran, usodno zaznamovan, ranjen in od življenja strt. Kaže, kot da mi nobenega pravega izhoda, nisi ga sposoben videti in najti, ni neke racionalne podpore….In zaman se trudiš zbežati pred bolečino, zaman se v krču in navalu neznosne bolečine sprašuješ:”zakaj…?”, kajti odgovora prav tisti trenutek ni. Morda tudi kasneje ne. In potem sprašuješ Boga: “zakaj…?”, a tudi Bog molči. Vsaj zdi se tako…Če že nisi sam v stiski pa ni potrebno pogledati daleč naokrog in že vidiš, kako nekdo drug trpi in sprašuješ se res, zakaj Bog, ki je vendar Ljubezen dopušča vse to trpljenje, bolezni, krivice, zlorabe….
    Je odgovor na križu?
    Moramo res dozoreti, notranje zrasti, najti in prepoznati bistvo…skozi vse te preizkušnje?
    Težko je….

    Zato, Gospod, Te danes prosim…vedno znova nam povej in pokaži, da nas ne zapuščaš,naj ne obupamo in da ima vse svoj smisel in da si sočutno z nami, predvsem, ko se zdi, da je postalo pretežko…živeti, upati, ljubiti, razumeti, verovati, sprejeti, obstati…Ko ne najdemo več smisla, ko se ne znamo in ne zmoremo več v sebi veseliti novega jutra in dne, vrni življenju smisel, moč za boj…,dvigni naše srce in obrni naš pogled k sebi,..
    usmili se nas o Gospod!

  2. Andrej pravi:

    Prihajam, a Gospod počivati ne smem.
    Jarem je težak, a misel o krotkosti me včasih “pogreje”. Zakaj jaz? Sem morda močnejši, pametnejši kod kdo drug? Sem v Tvojih očeh še zmožen nositi to breme?
    Ponižnost me “ubija”, saj je vse več ljudi, ki to izkoriščajo, ki v meni vidijo “pepčka”, ki vse prenese.
    Tvoj jarem je sladak, breme je lahko, vendar je vse preveč vrvi, ki so zapete v ta jarem, in vse več je tistih, ki se obešajo na te vrvi.
    Pravijo, da nosimo toliko kot lahko, pa imam pomisleke; Sem res jaz najmočnejši od vsek okoli mene? Jaz se ne počutim tako!
    In, ko se mi “utrga” in vržem Tvoj jarem ob pot, se počutim lahkega, pametnega? Ja!? Toda streznim se hitro, iščem jarem, najdem, in na njem še več vrvi!
    Ti me preizkušaš, upam, da veš koliko prenesem. Upam, da mi moje puntanja odpuščaš, in da mi odpuščaš tudi to, da imam vedno pripombe na Tvoje delo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*