Razmi\u0161ljanja o Fran\u010di\u0161kovem odnosu do prostega \u010dasa, misijonarjenja, zgodovine, medijev …<\/em><\/p>\n

PROSTI \u010cAS<\/strong><\/p>\n

Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem \u010dasu, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, \u010dastimo, molimo, slu\u017eimo poveli\u010dujmo in se zahvaljujmo ve\u010dnemu Bogu. (Sv. Fran\u010di\u0161ek)<\/p>\n

Marsikak\u0161en \u010das je omenjen v Svetem pismu, le prosti \u010das ni. Preberimo Pridigarja, ko opisuje s \u010dim vsem bo zapolnjeno \u017eivljenje. “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj \u010das pod nebom: Je \u010das rojevanja in \u010das umiranja, \u010das sajenja in \u010das ruvanja nasada. Je \u010das pobijanja in \u010das zdravljenja, \u010das podiranja in \u010das zidanja. Je \u010das jokanja in \u010das smejanja, \u010das \u017ealovanja in \u010das plesanja. Je \u010das zametavanja biserov in \u010das zbiranja biserov, \u010das objemanja in \u010das odtegovanja objemanju. Je \u010das pridobivanja in \u010das zapravljanja, \u010das hranjenja in \u010das zametavanja. Je \u010das paranja in \u010das \u0161ivanja, \u010das mol\u010danja in \u010das govorjenja. Je \u010das ljubezni in \u010das sovra\u0161tva, \u010das vojne in \u010das miru” (Prd 3,1-8<\/a>). Prosti \u010das ni omenjen.<\/p>\n

\u010cesa naj bi bili prosti v \u017eivljenju? Saj je vendar toliko ljudi in stvari, ki jih v \u017eivljenju ne moremo biti “prosti”. Za za\u010detek samih sebe, bli\u017enjih, \u017eivljenja, nekaterih vpra\u0161anj (od kod sem, kdo sem, zakaj sem, kam grem?). In \u0161e bi na\u0161el. Obstaja tudi nevarnost, da z umikanjem v t.i. prosti \u010das, ko sem prost vsega in vseh, preprosto postajam sam. Vedno manj mo\u010di imam, da bi se z vsem, kar me sicer obdaja, sre\u010dal, odgovorno in uspe\u0161no uresni\u010dil svoje dol\u017enosti, se spra\u0161eval, kaj lahko naj \u0161e storim. Po\u010dasi za\u010dnem vse imeti za nepotrebno, prenaporno ali nevarno.<\/p>\n

Danes je prosti \u010das zapolnila industrija prostega \u010dasa. Naro\u010da, kaj je treba po\u010deti in kam je treba iti, da ima \u010das res lahko ime prost. Tudi kristjan se znajde v paradoksni situaciji, ko se mu zdi npr. zapoved praznovanja, naj se sre\u010da s svojim Bogom, prete\u017eka, rad pa gre, ali pa bi \u0161el, vsepovsod kamor mu naro\u010da model obna\u0161anja v prostem \u010dasu. \u017dal je tako, da mora \u010dlovek nekoga ubogati\/mu pripadati in bo ubogal, naj \u017eeli ali ne. Zato je pomembno, komu podari svojo pripadnost, svoj \u010das. Tudi sicer je prsti \u010das pojmovan kot funkcija dela, oz., \u0161e bolj funkcionalnosti. \u010clovek ga dobi, da bi potem lahko zopet delal.<\/p>\n

Prosti \u010das dojemamo najprej kot vrednoto, ki se zdi \u010dloveku kot neosvojeno podro\u010dje. Ta pojem in pojav kot ga poznamo danes, izvira iz razsvetljenstva in je prva reakcija na industrializacijo, se pravi na vedno manj prostega \u010dasa. V dana\u0161nji dobi pa je vedno bolj kategorija kulture in dostojnega \u017eivljenja. (Za kristjana socialna kategorija in vpra\u0161anje pravi\u010dnosti.)<\/p>\n

Prosti \u010das je \u010das svobode. To ni \u010das, ko \u010dlovek nima kaj po\u010deti ali lahko po\u010dne karkoli, ampak je \u010das najve\u010dje zadol\u017eitve. Kajti najvi\u0161ja oblika prostosti je ta, da sprejmem zadol\u017eitve, ki mi jih nalagata svoboda in zvestoba.<\/p>\n

Srce prostega \u010dasa, se pravi prostosti, je zgled. Ker mladi v \u010dasu najve\u010dje prostosti ne vidijo zgleda prostosti, ampak samo prostost, ki je \u0161e prazna, se dogaja, da je dobro u\u010denje in vzgojni uspeh nekak\u0161en pogojni refleks. Tudi pogoste po\u010ditnice in po drugi strani natrpani urniku vodijo v smeri “fachidiotizma”. Ne prevzema svoje dru\u017ebene vloge, ampak postaja tudi na svojem,strokovnem podro\u010dju moralno indiferenten in siten. Verjetno bo slabo prena\u0161al svojo prostost in ne bo opazil njene dobrega vpliva pri drugih. Zelo te\u017eko bo videl smisel svojega dela in bo prvi, ki bo podpisal dekret, da je treba proizvodnjo racionalizirati in ji podrediti vse, tudi svoje \u017eivljenje.<\/p>\n

Kaj nam torej ostane ob tem prostem \u010dasu? Saj nam \u017ee misel na to, da bo prostega \u010dasa neko\u010d tudi konec, lahko zagreni \u0161e tako lep prosti \u010das. Mogo\u010de bi se bilo \u0161e najbolj\u0161e ozreti na Boga, kako se je on obna\u0161al, ko je imel “prosti \u010das”. “Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je po\u010dival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal” (1Mz 2,3). \u010ceprav Bog nima, odkar je ustvaril \u010dloveka, prostega \u010dasa, si je vendar dolo\u010dil dan, ko je po\u010dival. Ob tem po\u010ditku se znajdemo pri posvetitvi, ki nas uvaja v liturgi\u010dno razse\u017enost. Ne gre samo za prosti \u010das, ampak \u0161e za nekaj ve\u010d, za praznik Gre za blagoslov in posvetitev vsega nadaljnjega dela, ki ga bo v svetu opravil \u010dlovek. Praznik je za \u010dloveka vedno prilika, da odkrije svoje darove in prilo\u017enost, za ustvarjalnost. Ustvarjalnost ni samo stvar \u010dlovekovega dela ampak tudi po\u010ditka. Oblikovanje ob\u010destva je bistveno povezano s praznikom in prostostjo. (Ko je Bog naro\u010dil Faraonu, naj izpusti Izraelce, je naro\u010dil, naj gredo darovat Gospodu (prim. 2Mz 5,3).) Praznik je prilo\u017enost za veselje, dan za domi\u0161ljijo ter sanjanje. Toda praznik tudi postavlja praznujo\u010dega na trdna tla, saj mu postavlja vpra\u0161anja o njegovem upanju, idealih in zvestobi zastavljenim ciljem.<\/p>\n

Prazniki so bo\u017eja ponudba in povabilo k soudele\u017eenju pri dokon\u010devanju stvarstva in pripravi na novo stvarjenje. Po praznikih se Bog razodeva kot Bog z nami. Na\u0161e \u017eivljenje in obstoj nista proizvod, ampak dar in zadosten razlog za veselje. Prazniki predpostavljajo zaupanje v smiselnost \u017eivljenja in zaupanje v dokon\u010dno zmago dobrega in resni\u010dnega. Tako se krepi prepri\u010danje, da ima vsak v sebi nekaj lepega, dobrega. Ni ve\u010d potrebe po medsebojnem primerjanju, ampak po sre\u010devanju. \u010ce ljudje prihajajo skupaj k prazniku ali na praznik, si imajo tudi vedno veliko povedati. Druga\u010de je, \u010de ljudje prihajajo skupaj zato, ker morajo priti. Spremeni se tudi pogled na stvari. Niso ve\u010d samo stvari, ampak je lepo, da so. Postajajo zaradi te lepote do\u017eivete kot dar. Tako tudi one pomagajo praznovati. Pomagajo, da postane praznik dan veselja in prostosti. \u010ce ni do\u017eivetja prostosti, ni hvale\u017enosti, ni \u010da\u0161\u010denja, s tem pa tudi ne pristne pro\u0161nje. Kdor pa v prazniku odkrije dar prostosti in zvestobe, ne odkrije samo tega, da v resnici \u017eivi pred Bogom, ampak sam postaja sveti\u0161\u010de in prostor bo\u017ejega po\u010ditka. Je pa praznik lahko hitro karikatura, \u010de je samo \u010dlove\u0161ka iznajdba in ni v njem ni\u010d bo\u017ejega.<\/p>\n

Ni vseeno, kak\u0161en je odnos med praznikom in vsakdanjikom. \u010clovek-delavec po\u010diva samo zaradi utrujenosti, se pravi zato, da bi lahko spet delal. Njegov po\u010ditek ni ustvarjalen, ampak je samo regenerativen. Tam, kjer je \u010dlovek, ki se do\u017eivlja samo kot delavec, ni govora o prazniku, ampak samo o prostem \u010dasu. \u010cas je prisilno merilo in nikoli praznik. Praznik je osvoboditev \u010dasa. Nekateri menijo, da je potrebno najprej odkriti smisel dela, posebej vsakdanjega, \u0161ele potem bi lahko govorili o praznovanju. Praznik ima smisel in sporo\u010dilo sam v sebi, ki ga ne morem sli\u0161ati, \u010de ne po\u010divam in praznujem. Je praznik samo po\u010ditek po napornem delu? Potem ne sme biti predolg, da ne postane dolgo\u010dasen. \u010ce gledamo na dolo\u010dene oblike “praznovanja”, kjer se pretirava v pojedanju in popivanju, si res lahko postavimo vpra\u0161anje, ali je ta \u010das \u0161e vreden imena praznik. Nekateri pa se praznikov bojijo, ker jih niso navajeno prosto oblikovati, jim ne pomenijo bo\u017ejega daru, ali pa se bojijo, da bodo v prostem \u010dasu izbruhnile napetosti, ki jih delovno razpolo\u017eenje blokira. Nekateri so med prazniki sami\u2026<\/p>\n

Zato je veliko vpra\u0161anje, kako praznovati ob tolikih krivicah in tako neodre\u0161enem svetu. Izraelci so pokazali, da so prazniki predvsem dnevi hvale\u017enega spominjanja, vrhunci zgodovine. To je izraz zaupanja, da bo na koncu gotovo slavilo zmago dobro in resni\u010dno. ko so pri\u010dakovali zmago dobrega, niso pozabili na svoje trdo \u017eivljenje. Praznovanje je bilo vir upanja, da so se lahko soo\u010dili s te\u017eavami. Kdor je sredi trpljenja pripravljen na sopotni\u0161tvo in so\u010dutje s tistim, ki trpi, more z njim tudi praznovati. Kristjani obhajamo najve\u010dji praznik na Veliko no\u010d. To je bil stra\u0161en dogodek. Isto\u010dasno pa znamenje najgloblje solidarnosti Boga s \u010dlovekom, ki je razbila vezi greha, najve\u010djo oviro za resni\u010dno praznovanje.<\/p>\n

Kr\u0161\u010danski prazniki so obhajanje skupnosti med Bogom in ljudmi. Vedno so prilika za spominjanje in nikoli za pozabljanje in utapljanje v jedi in pija\u010di, toda nikoli niso brez pogrnjene mize. Pravo praznovanje je vedno tudi prilika za smeh, humor in spro\u0161\u010deno veselje. To ni podobno oktoberfestvoskim izbruhom veselja, kjer je prvi in zadnji smisel vsega jesti, in (v)piti. Hrupno praznovanje ponavadi prekriva razdvojenost, neveljavno zmago miru, pomanjkanje ljubezni, ipd.<\/p>\n

Poglejmo, kako Fran\u010di\u0161kov odnos do praznovanja povzema vse povedano. Bratje so se na Bo\u017ei\u010d, ki je neko leto padel na petek, prepirali ali smejo jesti meso ali ne. Rojstvo otroka Jezusa je Fran\u010di\u0161ek slavil z neizrekljivim veseljem in bolj kot vse druge praznike. Bo\u017ei\u010d je imenoval praznik nad prazniki, ker je Bog, ki bil je postal majhen otrok, pri\u017eet k \u010dlove\u0161kim prsim. V domi\u0161ljiji je bo\u017eal tega Otroka in v so\u010dutju se mu je kakor majhen otrok dobrikal. Ko je izgovarjal Jezusovo ime, mu je v ustih pu\u0161\u010dalo okus kakor med. In ko je padlo vpra\u0161anje o Bo\u017ei\u010du, petku in mesu, je Fran\u010di\u0161ek rekel: “Brat, gre\u0161i\u0161, ker imenuje\u0161 petek dan, ko je bilo rojeno Dete. Ho\u010dem, dana tak dan tudi zidovi jedo meso. Ker ga pa ne morejo jesti, jih samo prema\u017eite z mesom!”<\/p>\n

\u017delel je, da na ta dan bogata\u0161i nahranijo revne in la\u010dne. \u017divini v hlevu pa naj dajo v\u010d krme kot obi\u010dajno. “\u010ce bi poznal na\u0161ega cesarja, bi ga prosil, naj uka\u017ee, da vsi, ki lahko, po poteh posipajo \u017eito, da ga bodo ptice, \u0161e posebej na\u0161i bratje \u0161krjan\u010dki, na tak praznik v obilju u\u017eivali. O, kako je bila Devica Marija tistega dne obdana z ubo\u0161tvom. Ni mogo\u010de pomisliti na to brez solz.” Blagor ubogim\u2026<\/p>\n

Marta Kmetova pa v \u017eivljenjepisu Sveti Fran\u010di\u0161ek Asi\u0161ki nadaljuje: “Tako sem vesel danes. Saj vam ne morem povedati, kako zelo sem si \u017eelel, odkar sem pri\u0161el iz Svete de\u017eele, da bi mogli obhajati sveto no\u010d prav tako, kakor je bilo tedaj, ko je bil Jezus rojen. Stal sem tam v Betlehemu in vse natan\u010dno videl; o bratje, saj nisem verjel samemu sebi, da je res, da sem res bil na onih svetih tleh. V duhu sem zagledal Bo\u017eje Dete\u2026 Kaj menite, da je bilo to kar tako, da je pri\u0161el sam Bog, sam veliki Stvarnik na svet? Pa vpra\u0161ajte koga v nebesih, \u010de bi danes hotel na zemljo, \u0161e enkrat med nas neumne in nadle\u017ene gre\u0161nike? Ne bi pri\u0161el – nih\u010de! A Gospod, ta na\u0161 mili, dobri Jezu\u0161\u010dek, On je pri\u0161el! Le neskon\u010dna ljubezen, ki je Bog zmore kaj takega. Pa sem si mislil, kako bi bilo, \u010de bi praznovali kdaj v na\u0161ih gorah tisto presveto no\u010d\u2026”<\/p>\n

Vsak \u010dlovek, dogodek, kraj, minuta, prosti \u010das\u2026 ki v nas prebudi do\u017eivetje, da je Bog \u010dlovekov prijatelj, je na\u0161a vez z Bogom samim in napravlja tudi nas za vez, ki druge povezuje z Bogom.<\/p>\n

MISIJONARJENJE<\/strong><\/p>\n

Po kom ali \u010dem ljudje najbolj hrepenimo? Katera je najve\u010dja \u017eelja vsakega \u010dloveka? Ta, da bi sre\u010dal nekoga, na kogar se lahko popolnoma zanese, ob komer bo popolnoma varen, spo\u0161tovan, ki bo jutri enak kot danes in se ne bo nenadoma in “brez razloga” spremenil. \u017deli si najti nekoga, ki bo nad njim navdu\u0161en, skratka: da bo ljubljen.<\/p>\n

Te gotovosti ne do\u017eivljamo pri podnebju, ki se v svojih vremenskih pojavih ne dr\u017ei vedno napovedi, pri rodovitnosti rastlin, ki v\u010dasih ne dajo toliko pridelkov kot smo pri\u010dakovali in \u0161e tako trdna zemlja se lahko potrese. \u010clovek pa je sploh krhek in nepredvidljiv. Celo tega kar obljubi sebi in je prepri\u010dan, da je zanj dobro, ne uresni\u010di vedno. Dan in no\u010d pa sta bila do zvesta, letni \u010dasi tudi, nebo je \u0161e vedno zgoraj in zemlja spodaj, pa tudi sicer stvarstvo s svojo lepoto govori o skrivnostnem na\u010drtu. Nekaj gotovosti le ostaja. Zdi se, da bolj v svetu stvari kot v svetu odnosov.<\/p>\n

Kako pa veren \u010dlovek, ki zaupa, da je razodetje nekaj zaupanja vrednega, do\u017eivlja to svoje hrepenenje in tudi negotovost? Po Svetem pismu je pred za\u010detkom sveta in \u010dasa velika popolnost Boga samega v sebi. Popolna skupnost treh bo\u017ejih oseb, ki nelo\u010dljivo prijateljstvo \u017eivijo brez ran. Mi si tega, s svojimi omejenimi izku\u0161njami zvestobe, ne moremo predstavljati. Pomembno je verjeti, da ta in taka Skupnost obstaja.<\/p>\n

Prvo nam znano dejanje, ki ga lahko uvidimo tudi po logiki stvari, ki obstajajo, je nastanek sveta. Nekako je moralo priti do vsega tega, kar je. Veren \u010dlovek re\u010de temu stvarjenje. Vse je nastalo po Bogu. Zunaj njega ni \u017eivljenja. Pustimo ob strani malenkosti z miljardami let razvoja in potmi tega dogajanja.<\/p>\n

Bog ustvari najprej \u010das, zgodovino, lu\u010di, rastlinje, \u017eivali in, jasno, tudi \u010dloveka…<\/p>\n

Adam in Eva sta podoba \u010dloveka. Sta tudi podoba Boga, ker imata odnos. To pomeni, da \u010dlovek sam ne more obstajati. Moje samote ni, ker \u010de sem sam, tudi mene “ni”. Na zemlji smo nujno vezani drug na drugega. Edina resna skrb Adama in Eve (\u010dloveka!) je bila, da bi ne pozabila na Boga, da bi bila z njim v stalnem odnosu. \u010ce sta bila v prijateljstvu z njim, sta bila tudi med seboj. To je raj. Tudi mi ga, vsaj deloma, do\u017eivljamo, ko imamo lepe odnose.<\/p>\n

In ko je Eva za\u010dela poslu\u0161ati ka\u010do, se je zmedla. Zmedenost je tipi\u010dna lastnost, ki nam razodeva, da ne zaupamo Bogu. Ni bila ve\u010d pozorna na Boga, pogledala je stran. Ka\u010da ji predstavi na\u010drt, kako bi postala kakor Bog. Evo to \u0161e kako zamika. Tako vidimo, da se malokdo oddaljuje od Boga, ker bi \u017eelel narediti nekaj slabega, ampak ka\u017ee celo v grehu hrepenenje po dobrih stvareh, ki nam jih Bog na\u010deloma (lahko) izpolni. \u010ce pa mislimo, da je Bog te\u017eak, \u0161krt, siten in slab, potem ne \u010dakamo, da nam Bog to na svoj na\u010din izpolni, ampak naredimo to sami in na svoj na\u010din.<\/p>\n

Vendar, ko se \u010dlovek, ker ga grize vest, pred Bogom skrije, se On ne skrije prd njim. Pride in ga zaskrbljen i\u0161\u010de ter kli\u010de: \u00bbAdam, kje si?\u00ab Za\u010dne se bolj ali manj mu\u010dno skrivanje pred Bogom in valjenje krivde na drugega, torej pot iz raja (gotovega in ljube\u010dega odnosa do Boga in med seboj). Skratka, \u010dlovek ostaja sam in samota je smrt, grob.<\/p>\n

Bog pa, zvest svoji ljubezni do \u010dloveka, po\u0161lje nekoga iz svoje Skupnosti, u\u010dlove\u010deno Besedo, da bi temu mrtvemu \u010dloveku v grobu nekako le dopovedala, da ga ima Bog zelo rad, da je pri Njem vedno dobrodo\u0161el, da zelo \u017eeli njegove vrnitve in \u010de tudi sam tako \u017eeli, se lahko vrne… Ampak te\u017eko je mrtvemu kaj dopovedati.<\/p>\n

Zakaj O\u010de tako ravna? Evangelist Matej pi\u0161e, da daje de\u017e pravi\u010dnim in krivi\u010dnim in Njegovo sonce tudi sije na oboje. To pomeni, da ima rad tudi tiste, ki Ga \u0161e ne poznajo, ki Nanj pozabijo, ki so do Njega omalova\u017eujo\u010di, se Nanj po\u017evi\u017egajo, Ga namerno ignorirajo ali pa se borijo proti Njemu. Samo On, ki je ljubezen, to zmore, ho\u010de in uresni\u010duje.<\/p>\n

\u010ce se vrnem k \u010disto prvemu vpra\u0161anju, je torej Bog O\u010de tisti, ki nanj lahko odgovori s samim seboj in svojim Sinom, ne samo z odgovorom. O\u010de je torej tisti, ki lahko neprestano \u017eivi ljube\u010d odnos, ki ga nobena stvar ne more uni\u010diti. On v tej skrbi za \u010dloveka po\u0161ilja Sina. Kdor Sina sprejema, veruje vanj in njegovo prijateljstvo, stopa v obnovljen odnos do O\u010deta.<\/p>\n

O\u010de ne pusti, da bi mu ukazovali malodu\u0161je, utrujenost, \u010dlovekova omejenost. Ne da miru, ker ve, da se s stvarmi, ki si jih, krhek in umrljiv \u010dlovek kopi\u010di okoli sebe, postaja sam vedno bolj stvar in vse manj \u010dlovek, t.j. oseba, bo\u017eje domovali\u0161\u010de. Bog O\u010de si \u017eeli otrok, ki bi mu dovolili, da jih ljubi in bi ga tudi sami ljubili.<\/p>\n

Tisti, ki je dele\u017een te bo\u017eje ljubezni, uvidi, da ima O\u010de rad popolnoma vse prav tako kot njega, zato nikogar ne more zani\u010devati, pa \u010de mu je \u0161e tako nesimpati\u010den in mu ska\u010de po \u017eivcih ali celo po \u017eivljenju.<\/p>\n

V tej lu\u010di je mogo\u010de razumeti misijonarje, pa tudi kogarkoli, ki je poklican v odnos z Bogom, da gredo, ne da bi kaj u\u010dili in spremenili kogarkoli, ampak da bi po Jezusovem zgledu z drugim \u017eiveli. Pri poslanstvu gre za to, da tisti, ki je poslan, postaja bolj \u010dlovek, da tisti, h komur je poslan, postaja bolj \u010dlovek, da je njun odnos vedno bolj \u010dlove\u0161ki, da je tudi stvarstvo okoli njiju, kjer \u017eivita in tudi kaj delata, vedno bolj \u010dlove\u0161ko. Kajti \u010dlovek je bitje, ki nastaja v odnosu. Celo najbolj odrinjeni in nebogljeni so v slu\u017ebi poslanstva, ker dajo tistemu, ki pride k njemu, mo\u017enost, da stopi v odnos in mogo\u010de zanje tudi kaj stori. “\u010ce si pri\u0161el, da mi pomaga\u0161, zapravlja\u0161 \u010das. \u010ce pa si pri\u0161el, ker je tvoja osvoboditev povezana z mojo, tedaj sodelujva,” je rekel Avstralski domorodec misijonarju.<\/p>\n

V poslanstvo torej lahko gre tisti, ki je tako nalit z O\u010detovo ljubeznijo, da ne more ve\u010d stati pri miru, gledati, ampak gre, se razdaja in prejema. O\u010de je v neprestanem odnosu s svojim Sinom. Bolj Sinu zaupa, bolj je O\u010de. Bolj Sin sprejema O\u010deta in njegov na\u010drt odre\u0161enja, bolj je Sin. In treba je vedeti, do kje gre ta ljubezen in to poslanstvo. Ljudje Bogu ne zaupamo. O\u010de pa, ki nas ima rad, stori obratno. Tako zaupa ljudem, da po\u0161lje k njim svojega Sina. Ti so ljubosumni nanj, ker pravi, da je Sin Boga O\u010deta. Oni se ne po\u010dutijo tako in ga ubijejo (Tudi Kajn je ubil svojega brata Abela, ker se mu je (popolnoma napa\u010dno) zazdelo, da ga ima Bog raje kot njega.). Celo v teh trenutkih O\u010detova in Sinova ljubezen ne popusti. V teh trenutkih imata pravzaprav \u010dloveka najbolj rada. Na kri\u017eu se to res ne vidi. Izgleda, da je Sin zlo\u010dinec. V resnici pa je kri\u017e najve\u010dje znamenje ljubezni Boga do \u010dloveka. Na Kalvariji pa tega nih\u010de ne razume.<\/p>\n

Tako misijonarjenje ni prepri\u010devanje drugega v svoj ali nek “bo\u017eji” prav in \u0161e manj nasilno spreminjanje, ampak rast v \u010dlove\u010dnosti. Tako tistega ki prihaja, kot tistega ki sprejema. Tako tudi vsaka kristjanova pro\u0161nja, naj Bog po njem deluje, \u010de \u017eeli (seveda \u017eeli) delovati v svetu s svojo ljubeznijo, ostaja pro\u0161nja za spoznanje svoje resni\u010dnosti in resni\u010dnosti bli\u017enjega ter pro\u0161nja za navdih Svetega Duha, naj jima da dovolj modrosti, da bi se dogovorila, kaj lahko skupaj naredita, kar bo dobro za oba in \u0161e za koga poleg njiju.<\/p>\n

Fran\u010di\u0161kovo misijonsko dr\u017eo sre\u010damo v precej primerih. Pri gobavcu. Ko po molitvi pred Kri\u017eanim odhaja domov in sre\u010da gobavca in se ho\u010de umakniti, ga dejstvo, da se Jezus ni umikal gobavcem, ustavi. Fran\u010di\u0161ek razja\u0161e in poljubi gobavega \u010dloveka. To, da je gobavi njegov poljub sprejel in da so ga kasneje sprejeli gobavci, da je lahko z njimi \u017eivel, dela Fran\u010di\u0161ka “velikega”. Sprejem pri pape\u017eu. Ko “bogati in mo\u010dni” pape\u017e potrdi Fran\u010di\u0161kovo zamisel o ubo\u017enem in bratskem na\u010dinu \u017eivljenja, je to zapisalo novo spodbudno stran v zgodovini Cerkve. \u010ce bi Fran\u010di\u0161ek s svojim spoznanjem in darom \u017eivel sam, mimo Cerkve, je zelo verjetno, da bi njegov red \u017ee zdavnaj ne obstajal ve\u010d. Prav tako je z brati, ki niso sprejeli, da ima lahko kdo tako rad Jezusa, njegov evangelij in ubo\u0161tvo, kot je imel rad on, \u017eivel, \u010deprav so oni \u017eiveli druga\u010de, kot je zahteval v vodilu. In to skupno bivanje, polno bole\u010dine in nerazumevanja, je eno najresnej\u0161ih znamenj Fran\u010di\u0161kovega poslanstva.<\/p>\n

Fran\u010di\u0161ek pa opi\u0161e svojo vizijo misijonarstva v nepotrjenem vodilu takole: \u00bbPo\u0161iljam vas kakor ovce med volkove. Bodite previdni kot ka\u010de in preprosti kakor golobje. Kdorkoli bi torej bo bo\u017ejem navdihu hotel iti med nevernike, naj gre z dovoljenjem svojega predstojnika. Ta naj mu podeli dovoljenje in mu ne nasprotuje, \u010de vidi, da je oni sposoben.\u00ab V poslanstvo se ne morem poklicati sam!! \u017de beseda sama pove, da me nekdo po\u0161ilja. \u00bbBratje, ki bodo od\u0161li med nevernike, naj delujejo na dva na\u010dina. Prvi na\u010din je, da se vzdr\u017eijo prepirov in razdorov; \u00bbpodvr\u017eejo naj se marve\u010d zaradi Gospoda vsakemu \u010dlove\u0161kemu redu (1Pt 2,13) in s tem izpri\u010dajo, da so kristjani.\u00ab Dva, ki delata v edinosti, brez besed oznanjujeta, da je med njima \u0161e nekdo, ki jima to edinost podarja. \u00bbDrugi na\u010din pa je: ko bodo videli, da Bogu ugaja, naj oznanjajo bo\u017ejo besedo, da bi neverniki za\u010deli verovati v vsemogo\u010dnega Boga, O\u010deta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Odre\u0161enika in Zveli\u010darja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani, kajti \u010de se kdo ne prerodi iz vode in Svetega Duha, ne more stopiti v boje kraljestvo.\u00ab (1Fvod XVI, 1-10) Potrebno je potrpeti, \u010dakati na ugoden \u010das za setev besede. Ta beseda pa naj, po Fran\u010di\u0161kovo, govori o Dobrem Bogu, ki je vse ustvaril, ki je za nas umrl, ki nas vodi skozi \u017eivljenje, ki nas \u017eeli ob sodbi za vedno sprejeti v svoje ve\u010dno kraljestvo.<\/p>\n

Jezus in Fran\u010di\u0161ek nista be\u017eala pred Bogom. Pustila sta, da je Bog svojo ljubezen delil z njima. In ob obema, \u010deprav ju ne dosegamo (\u0161e), nam je dobro. Zbujata nam upanje, da Bog nikakor ne misli nehati hoditi za \u010dlovekom, ki be\u017ei pred njim. Bog se v tem ni in se ne bo spremenil. Nikoli.<\/p>\n

SINODA<\/strong><\/p>\n

Pri\u0161el sem (in hodim z vami), da bi imeli \u017eivljenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10<\/a>).<\/p>\n

Beseda sinoda izhaja iz gr\u0161kega izraza synodos – skupaj hoditi, zbor, zborovanje. Prve sinode so se dogajale na koncu drugega stoletja, npr., proti montanizmu – ki ga je vodil duhovnik Montana. Zelo je poudarjal vlogo Svetega Duha. Duh naj bi spregovoril v novih prerokih, podobnim starozaveznim. Postajal je moralno rigorozen in pri\u010dakoval je konec sveta – ko so si \u0161kofje, kot \u017ee neko\u010d apostoli, upali z avtoriteto vere in v edinosti s Svetim Duhom (Apd 15,28<\/a>), odlo\u010dati o vpra\u0161anjih vere in \u017eivljenja Cerkve. \u0160tevilo sodelujo\u010dih, ki so bili v ze\u010datku predvsem iz kleri\u0161kih vrst, se je raz\u0161irilo v \u010dasu preganjanj kristjanov, v tretjem stoletju, tudi na karizmatike (pri\u010devalci, voditelji meni\u0161kih skupnosti). V \u010detrtem stoletju postane sinoda obi\u010dajna institucija odlo\u010danja v posameznih cerkvenih pokrajinah. Sklicevali so jih \u0161kofje ali svetni vladarji 2x-letno, v \u010dasu med ekumenskimi koncili. Bizantinski patriarh si je pridr\u017eal pravico sklicanja \u00bbslabokrvne\u00ab sinode, na kateri so se zbrali \u0161kofje, ki so se v \u010dasu sklica, nahajali v Konstantinopolisu; za \u010dasa Leona Velikega in naprej, je Rimski \u0161kof zase zahteval enako pravico.<\/p>\n

\u0160tevilne so bile narodne sinode v \u010dasu Vizigotov (Toledo 436) in Frankov. Sklicevali so jih kralji, sodelovali pa so \u0161kofje, opati in predstavniki svetne oblasti (me\u0161ana sinoda). Te so se obdr\u017eale na germanskem podro\u010dju in njihovi sklepi so imeli enako mo\u010d kot dr\u017eavni zakoni. Karolin\u0161ka reforma tega na\u010dina ni spremenila. Clunyska reforma pa je obnovila stari institut \u0161kofijskih sinod in ga postavila v slu\u017ebo redovne obnove. Gregorijanska pape\u0161ka reforma pa je v 11. stol. preoblikovala Lateransko sinodo, imenovano tudi \u00bbsinoda legatov\u00ab (ko so sinode v razli\u010dnih pokrajinah za\u010deli sklicevati pape\u017eevi odposlanci) v instrument, ki so ga uporabljali pape\u017ei, sklicujo\u010d se na rimsko tradicijo. V visokem srednjem veku so pokrajinske sinode prina\u0161ale in poskusile uresni\u010devati sklepe koncilov.<\/p>\n

Po reformnih koncilih v poznem srednjem veku, s koncilom v Trentu, se je uveljavil tip sinode, ki ji predseduje pape\u017e in se je kasneje preoblikovala v cerkveno koncilsko zborovanje: npr. I. in II. vatikanski koncil.<\/p>\n

Na pobudo II. vatikanskega koncila je pape\u017e Pavel VI. sklical leta 1967 sinodo \u0161kofov, kot posvetovalni organ in znamenje edinosti vsega \u0161kofovskega zbora.<\/p>\n

Pokrajinski koncili, oz., sinode, kot jih imenujemo, obravnavajo zlasti krajevna vpra\u0161anja, nesoglasja, te\u017eave. Vesoljne sionode, oz., koncili, kot jih imenujemo, pa probleme v svetovnem merilu in njihovi sklepi so obvezujo\u010di za vso Cerkev.<\/p>\n

Za ilustracijo: v na\u0161em slovenskem prostoru so bile v za\u010detku tega stoletja sinode pogoste. Nove teolo\u0161ke smeri, socialno dejavnost Cerkve in prakti\u010dno versko \u017eivljenje so obravnavale predvsem sinode v Ljubljani (1903, 1908, 1924), ki jih je vodil \u0161kof dr. Anton Bonaventura Jegli\u010d, in v Mariboru (1896, 1900, 1903, 1906, 1911), ki jih je vodil \u0161kof dr. Mihael Napotnik, \u0161kofijsko ureditev v Ljubljani pa je dopolnila sinoda 1940, ki jo je vodil \u0161kof dr. Gregorij Ro\u017eman.<\/p>\n

Sveti Fran\u010di\u0161ek pa je svojo stalno sinodo (re\u0161evanje vpra\u0161anj vere in Cerkvenega \u017eivljenja; to pomeni odnosa do Boga in ljudi ) \u017eivel takole. V Rivotortu, kraju, kjer so bratje na\u0161li svoje prvo zato\u010di\u0161\u010de, so pre\u017eivljali \u010dudovite dneve. Fran\u010di\u0161ek je bil du\u0161a in \u017eivljenje male skupnosti. S svojim zgledom je spodbujal lene, skrbel pa je tudi, da je krotil preveliko vnemo mlaj\u0161ih.<\/p>\n

V \u010dasu, ko so se vsi bratje postili, jih je neke no\u010di, ko so spali, prebudil eden bratov, ki je vpil: \u00bbUmrl bom, umrl bom!!\u00ab Fran\u010di\u0161ek je vpra\u0161al: \u00bbKaj se dogaja, kdo vpije? Pri\u017egite lu\u010d, bratje, da vidimo, kaj je!\u00ab Ko je bil prostor razsvetljen, je Fran\u010di\u0161ek vpra\u0161al: \u00bbKdo je kri\u010dal, umrl bom?\u00ab Sestradani brat je prestra\u0161en in bled odgovoril: \u00bbJaz sem bil.\u00ab Fran\u010di\u0161ek se je kot skrbna mati pribli\u017eal bratu: \u00bbKaj ti je? Zakaj tako vpije\u0161?\u00ab Ta je, \u017ee malo opogumljen zaradi Fran\u010di\u0161kove zaskrbljenost, rekel: \u00bbOd lakote bom umrl.\u00ab Fran\u010di\u0161ek je naro\u010dil, naj prinesejo hrane in jo dajo la\u010dnemu bratu. Prisedel je k bratu \u0161e sam in z njim jedel, da bi la\u010dnega brata ne bilo sram jesti samega. Ostalim bratom pa je dejal: \u00bbLe jejte tudi vi. Delajmo dru\u017ebo temu na\u0161emu bratu.\u00ab In vsi so jedli \u2026<\/p>\n

Ko so se najedli, je Fran\u010di\u0161ek spregovoril: \u00bbNe smemo preve\u010d mu\u010diti brata telo. Vsakdo naj da svojemu telesu kolikor potrebuje, da lahko ostane slu\u017eabnik Duha. Nositi nas namre\u010d mora kakor priden osli\u010dek po poteh, ki nam jih je dolo\u010dil Gospod. In kakor se moramo varovati pred preobilico jedi, ki je telesu in du\u0161i v \u0161kodo, tako se moramo paziti pred pretirano zdr\u017enostjo in to tembolj, ker ho\u010de Gospod spreobrnitve in ne \u017ertev\u2026\u00ab<\/p>\n

Fran\u010di\u0161ek je do\u017eivljal ljubezen Boga in bogato obdarovanost Kristusove Cerkve, ki ji je z vso ljubeznijo pripadal, zato mu ni bilo te\u017eko biti vesel ter \u017eiveti v ubo\u0161tvu in celo skupaj z brati. Niso pa (\u0161e) bili vsi tako zapleteni v ta odnos z Bogom. Navdu\u0161eni so bili nad Fran\u010di\u0161kom in \u017eeleli so si, da bi mu postali popolnoma podobni, le da niso mogli hoditi po Fran\u010di\u0161kovih sledeh s koraki, kakr\u0161ne je delal on. Ko so ga sku\u0161ali tako posnemati, so bili celo v nevarnosti za svoje \u017eivljenje. Hvala Bogu, da se je la\u010dni brat oglasil in dal vedeti, da je z njim nekaj narobe. Fran\u010di\u0161ek je pri\u0161el pozorno do njega. Ko je ugotovil, kaj je narobe, je takoj prekinil svoj post in tudi post vse skupnosti ter skupaj z bratom jedel. Odpovedal se je izpolnjevanju sicer dobrih pravil, ki vodijo v duhovno \u017eivljenje, so pot k Bogu, in za\u017eivel bratovo nemo\u010d. (Ni Jezus z u\u010dlove\u010denjem za\u017eivel na\u0161e nemo\u010di?) \u017divel je skupaj z njim. Ni mu o\u010dital, kako je slaboten. Niti mu ni o\u010dital, da je nepremi\u0161ljen, ko ga je slepo posnemal. Ni bil jezen, ker ni mogel \u017eiveti svojega na\u010drta duhovnosti. Naredil je popolnoma obratno od tega, kar je na\u010drtoval. Ko je videl, da brat ne more hoditi v\u0161tric z njim, ga je po\u010dakal in sku\u0161al svoj korak prilagoditi njegovemu. Vedel je, da pred Boga ne more priti sam, ampak samo skupaj s svojimi brati. In gotovo ni najbolj pomembno, koliko kilogramov imajo. (Je pa res, da so ozka tista vrata, ki vodijo v \u017eivljenje.) \u010ce je bila Jezusova jed ta, da izpolni bo\u017ejo voljo, potem si je Fran\u010di\u0161ek prav gotovo \u017eelel iste jedi. Hoditi skozi kraje in okoli\u0161\u010dine, za katere Bog \u017eeli, da gre skoznje, govoriti besede, ki jih \u017eeli Bog, oznanjati Bo\u017eje kraljestvo, kakor \u017eeli Bog, \u017eiveti v Cerkvi, kakor \u017eeli dobri Bog, opravljati delo, ki ga \u017eeli Bog in \u017eiveti skupaj z drugimi, kakor \u017eeli Bog. I\u0161\u010de bo\u017ejo modrost in zaupno ravna, kakor uvidi, kaj naro\u010da. Ker Gospod naro\u010da ljubezen in ne \u017ertev. Le-te bodo gotovo pri\u0161le. Ampak ko \u010dloveka prevzame resni\u010dna ljubezen lahko z upanjem, v duhu blagrov, prena\u0161a tudi \u017ertve.<\/p>\n

Fran\u010di\u0161ek v resnici \u017eivi synodos – hoditi skupaj. Tako sku\u0161a tudi danes Cerkev na slovenskem pustiti tisti post, ki bi bil namenjen samemu sebi, tisto obna\u0161anje in strukture, ki bi oznanjale same sebe in iti k tistim, ki vpijejo: \u00bbUmrl bom!\u00ab Vendar ali smo tisti, ki se imamo za Cerkvene ljudi, navdu\u0161eni nad Bogom tako kot Fran\u010di\u0161ek, se veselimo Njegovega odre\u0161enja? \u010ce ni tako, nimamo pravzaprav \u010desa ponuditi. Nimamo vzroka, da bi prisedli h klico\u010demu – ne vidimo, da ob njem \u017ee sedi Nekdo, (prim Mt 25, 35-36<\/a>) – in z njim delili njegovo in svojo resni\u010dnost.<\/p>\n

Fran\u010di\u0161ek je imel brate, ki jih je privla\u010dila njegova duhovna pot, privla\u010dil jih je celo njegov post. Koga na\u0161a Cerkev privla\u010di? Smo zanimivi tisti, ki smo v Cerkvi? Je na nas kaj takega, kar bi vabilo k posnemanju? Je v nas karkoli, kar druge spominja na Boga, jih navdu\u0161uje nad Njim, jih zaljublja Vanj? Ni treba kar obupati, \u010de tega \u0161e ni. Vidimo, da se je Fran\u010di\u0161ek odpovedal prav temu, kar je bil takrat njegov na\u010din \u017eivljenja v veri in \u017eivel druga\u010de. Po drugi strani pa resni\u010dna privla\u010dnost izvira iz dejstva, da je \u010dloveku Bog privla\u010den. Pa naj se tega zaveda ali ne. In tak se zna odpovedati svojim zunanjim privla\u010dnostim (in neprivla\u010dnostim), da lahko ohrani bistveno vez z Bogom, da bi delal, kar je v \u017eivljenju bistveno, kar je bo\u017eja volja, \u010deprav ne odgovarja vsem shemam in mnenjem. Kajti nesmiselno je govoriti o Cerkvenem nauku, \u017ertvi, moralnih pravilih, bogoslu\u017eju, pokori, \u010de s tem nikomur ni\u010d ne da\u0161, \u010de to (\u0161e) ne pomeni ni\u010d za njegov \u017eivljenje. Brez vere postane bogoslu\u017eje ritualizem, nauk vere dogmati\u010dni fanatizem in moralni nauk vodi v farizejsko obna\u0161anje. Z vero pa \u010dlovek uvidi v vsem trojem delovanje osebnega Boga, v vsem vidi njegov dar za \u017eivljenje in vse troje mu postane nekaj normalnega, celo nepogre\u0161ljivega. Za tako vero pa potrebuje nekoga, ki \u017eivi svojo vero z njim v njegovih okoli\u0161\u010dinah. La\u010dni brat je pri\u0161el bli\u017ee k Bogu, ker je do\u017eivel Fran\u010di\u0161kovo pozornost na na\u010din, ki ga je on v tistem trenutku potreboval. Do\u017eivel je, da je za Fran\u010di\u0161ka in brate pomembnej\u0161i kot post in odlo\u010ditev skupnosti, da je pomemben prav on. Po Fran\u010di\u0161kovi pozornosti, dobroti in odpovedi svojemu na\u010drtu je do\u017eivel, da je ta Bog, ki vanj verjame Fran\u010di\u0161ek, pozorni, dobri in nesebi\u010deni Bog. Dogodek sinode, naj bi vsaj tistim, ki se trudimo z vero, dal do\u017eiveti ali pa vsaj vedeti, da smo Bogu pomembni prav mi, da smo v sredi\u0161\u010du Bo\u017eje pozornosti, da bi se tako lahko v veri veselili in u\u017eivali. Logi\u010dna posledica pa bo, da bodo tisti, ki kakorkoli i\u0161\u010dejo, v sredi\u0161\u010du pozornosti nas vseh, ki se izdajamo za Jezusovo Cerkev in bodo tudi oni do\u017eiveli veselje nad sprejetostjo v O\u010detovi hi\u0161i.<\/p>\n

\u010ce nam sinoda ne bo pomagala, da bi bolj vzljubili in se razveselili Boga in bili z Bo\u017ejo pomo\u010djo la\u017eje prijaznej\u0161i do sebe in svojih bli\u017enjih, je brez pomena. Kajti kako bi lahko podarjali naprej to, \u010desar sami nimamo \u2026<\/p>\n

Da pridejo spoznanja, misli, ideje in zapisi v zivljenje, je vedno potrebna (skoraj) smrt tistega, ki jih \u017eeli spraviti v \u017eivljenje. Da se je npr., uresni\u010dila, volja nebe\u0161kega O\u010deta, ki je odre\u0161enje vseh ljudi – \u010de naj imenujem to (kot tudi sklep o stvarjenju) sinodo Svete Trojice – je njegov edinorojeni Sin daroval svoje \u017eivljenje. Res je, da je zelo nenujno, da bi zasedanja komu poglobita vero. Res pa je tudi, da je v Cerkvi Sveti Duh, ki deluje po sinodi in mimo nje. On podarja do\u017eivetje, da je Jezus res Bog in \u010dlovek, da Bog ljubi \u010dloveka, da je Jezus umrl zanj! In vera se bo, s pomo\u010djo Duha, rojevala po sre\u010danjih in skupnem \u017eivljenju tistih, ki \u017ee nekako zaupajo Bogu in tistih, ki mu (\u0161e) ne morejo zaupati.<\/p>\n

ZGODOVINA CERKVE<\/strong><\/p>\n

\u2026vi pa se mi neprestano izogibate in me ne poslu\u0161ate, kot bi ne bili od Boga (prim. Jn 8,47<\/a>b).<\/p>\n

Je res zgodovina tista u\u010diteljica \u017eivljenja, ki nas nenehoma u\u010di, da se pri njenem pouku nismo nau\u010dili ni\u010desar o \u017eivljenju. Je res najve\u010d, kar odnese \u010dlovek iz njene \u0161ole, spoznanje relativnosti vsega. Kar je bilo nekdaj dobro, danes ni ve\u010d in kar je danes nekaj vredno, ne vemo, \u010de bo jutri \u0161e. Poleg tega ima \u010dlovek ob\u010dutek, da je zgodovina “zbirka zlo\u010dinov, neumnosti in nesre\u010d \u010dlove\u0161tva” (E.Gibbon), oziroma “zbirka zvija\u010d, ki jih uganjamo z mrtvimi” (Voltaire). In \u010de je zgodovina prijateljica \u010dasa, potem res te\u017eko \u010dlovekova u\u010diteljica, kaj \u0161ele njegova prijateljica. \u010cas in zgodovina namre\u010d tako temeljito minevata, da se tisti, ki za\u010duti, da se bosta kljub temu, da imata precej rezerv, enkrat vendarle iztekla, lahko samo zgrozi. (To je od zgodovine precej nepedago\u0161ko. In povrhu, zaradi poznih spoznanj ljudi, \u0161e te\u017eko preverjamo rezultate takega “u\u010denja”.) Res, kak\u0161en smisel ima \u010dlovekovo potovanje skozi \u010das, njegovo delo, ustvarjalnost, odnosi\u013d? Kajti to potovanje – z letali ali pe\u0161, v medijih ali zunaj njih – je v “najbolj\u0161em” primeru omejeno na nekaj desetletij. Kaj pa potem?<\/p>\n

Vendar ali naj bi relativnost zgodovine vzela \u010dloveku vsakr\u0161no mo\u017enost spoznanja, kaj je res, pa naj bo dobro ali zlo. Oziroma, kaj je res dobro in kaj res zlo. “\u010clovek spoznava to, kar je. To kar je – resnica – pa je zgodovinsko. Za zgodovino pa je zna\u010dilno, da se spreminja na vedno nov na\u010din. Zato \u010dlovek resni\u010dnost spoznava na neposreden na\u010din tako, da jo zgodovinsko do\u017eivlja vedno druga\u010de.” (Bibli\u010dni leksikon) Kdor danes dojema preteklost, je ne more nikoli tako, kot jo je nekdo, za kogar je bila sedanjost. Kdor danes dojema preteklost, omogo\u010da, da pre\u017eivi ona in tisti, ki jo je do\u017eivljal. “Preteklo ne obstaja samo po sebi, ampak le kot nekaj, kar je shranjeno v sedanjosti.”(B.l.) In to je ve\u010d vredno kot nujno potrebno zavedanje omejenosti \u010dlove\u0161kega spoznavanja in \u010dasovna omejenost resni\u010dnosti.<\/p>\n

S tem, ko \u010dlovek dopusti, da do\u017eivlja preteklost, ga ta tudi varuje – kot je sam obvaroval njo. “Zgodovina nas ne re\u0161uje le pred neprimernimi vplivi drugih \u010dasov, temve\u010d tudi pred neprimernim vplivom na\u0161ega \u010dasa, pred trino\u0161tvom okolja, pritiskom zraka, ki ga dihamo” (Action). Le \u010de razumemo preteklost, se bomo pravilno zavedali tudi sedanjosti. Tako \u010dlovek ne samo spozna zgodovino, ampak z njeno pomo\u010djo celo re\u0161uje preteklost in samega sebe, to je, sedanjost in prihodnost. Kljub temu re\u0161evanju pa pripoveduje zgodovina o paradoksalnosti \u010dlovekovega \u017eivljenja. Vsi ti poskusi ne morejo obveljati enkrat za vselej, ne morejo prinesti dokon\u010dne odre\u0161itve in miru. Lahko so \u0161e tako veliki, vendar so \u0161e vedno samo v mejah prostora in \u010dasa, ki se sesuvata in minevata.<\/p>\n

Kje in kak\u0161na sta bregova, ki bi dajala oporo in smiselnost temu mostu zgodovine? Je kdo, ki bi spodbujal potnika, naj gre pogumno proti drugemu bregu, \u010deprav niti prvega ne vidi dobro, \u010deprav je na mostu gne\u010da, ki ga tako stiska, da bi se je pogosto najraje osvobodil s skokom z mosta? Kristjan verjame, da je Arhitekt in isto\u010dasno Investitor ter Gradbenik tega mostu sam potoval po njem v Jezusu Kristusu. Do\u017eivljal je vso negotovost in te\u017eo tega potovanja. Da je s tem, ko je sprejel svoj del zgodovine in ga \u017eivel ne “samo” kot Bog, ampak tudi kot \u010dlovek, dokazal, da je potovanje smiselno, da je vredno hoditi proti drugemu bregu. Za kristjana je u\u010dlove\u010denje Boga os zgodovine. Kajti kaj je lahko ve\u010dji in bolj upanja poln dogodek kot povezanost smrti in vstajenja, ki jo je uresni\u010dil Jezus? Vsaka misel, ideja, na\u010drt, skupina, kultura, ki se izogiba vpra\u0161anju smrti, \u017eivi v iluziji, ki vodi v propadanje.<\/p>\n

Jezus pa zavzeto obravnava in \u017eivi dejstvi \u017eivljenja in smrti. Tako je zasidran v \u017eivljenju, da se celo ob “neuspelem” poskusu, da bi \u010dlovek umoril Boga, tega gospodarja zgodovine, le-ta ni kon\u010dala. Namesto tega se je prav v dogodku Jezusove smrti in vstajenja rodila Cerkev, ki bo posku\u0161ala ljudi prepri\u010dati o Bo\u017eji dobrohotnosti. Ker nosi v sebi krhke ljudi in vsemogo\u010dnega Boga, to vedno znova, na \u010dlove\u0161ko omejen in Bo\u017eje skrivnosten na\u010din, zmore.<\/p>\n

Sestavni deli bo\u017ejega na\u010drta, ki ga \u010dlovek spoznava v zgodovini so tako sence kot svetloba, tako hrepenenje in veselje kot smrtni boj. Nepopolnost je sestavni del popolnosti. Po grenkih in radostnih dogodkih Bog O\u010de potrpe\u017eljivo vzgaja tiste, ki jih je ljube\u010de ustvaril. \u010clovek mora s tem ra\u010dunati ali pa je izgubil ob\u010dutek za resni\u010dnost. Le-ta pa ni predmet jadikovanja, ampak prepri\u010danja, da lahko \u010dlove\u0161ka narava pod pritiskom resni\u010dnosti postane ustvarjalnej\u0161a in si poi\u0161\u010de globlji \u017eivljenjski cilj, kot ji ga lahko ponuja skrb za \u017eivljenje brez nepopolnosti. \u010clovek, ki ostane povezan z duhovnimi viri, se ne samo “sprijazni” z nepopolnostjo, ampak jo sprejme in uporabi za gradbeni material na svoji poti k popolnosti. Zgodovina ni enostaven turisti\u010dni izlet, ki bi se brez zapletov kon\u010dal tam, kjer se je za\u010del. Ampak je popotovanje, romanje, ki se z mnogimi napakami na kri\u017ei\u0161\u010dih, po mnogih stranpoteh, vendar bli\u017ea cilju. Fran\u010di\u0161ek sam je malo pred svojo smrtjo rekel: “Treba bi bilo zares za\u010deti in narediti nekaj za Gospoda, kajti doslej nismo kaj dosti napredovali od dneva na\u0161ega spreobrnjenja.” Potrebno je vedeti, da je svetnik te besede izgovoril potem, ko je \u017ee prejel rane, ki so mu bile ljube\u010de-bole\u010de Bo\u017eje potrdilo, da je hodil po poti Bo\u017ejih ukazov. Gre za nekak\u0161no puklasto poni\u017enost? Ali ne gre za spoznanje, kako je \u010dlovek kljub ustvarjenosti po bo\u017eji podobi, tako dale\u010d od tistega, kar naj bi bil; kako dale\u010d je od svojega Stvarnika\u2026 S \u010dlove\u0161kega gledi\u0161\u010da je to spoznanje trpko. \u010ce pogledamo z bo\u017ejega, pa obstaja mo\u017enost, da se prav zaradi trpkosti in spoznanja svoje nemo\u010di, ta mali \u010dlovek le lahko predano zaupa naro\u010dju velikega Boga in se mu pusti nositi ali vsaj voditi.<\/p>\n

Cerkev, ki ni zunaj zgodovine, je s svojimi, tudi sinodalnimi, poskusi da bi se prenovila, dokaz, da so novi za\u010detki mo\u017eni. Pa \u010deprav so bili ti poskusi bolj ali manj neuspe\u0161ni. Ti relativni neuspehi so notranja dinamika vsakr\u0161ne zgodovine. Priznanje te resni\u010dnosti in vera, pa pomagata pri spoznanju, da se Bo\u017eji na\u010drt odre\u0161enja uresni\u010duje celo kljub porazom in prav v njih. Samo \u010dlove\u0161ko gledanje na zgodovino to te\u017eko uvidi. Mogo\u010de v starosti, ko kdo do\u017eivi, da so se stvari, za katere je bil sveto prepri\u010dan, da so napa\u010dne, izkazale kot dobre. V priliki o ljulki in p\u0161enici vidimo, da bo dobro do konca sveta pome\u0161ano z zlom. Vidimo tudi, da gospodar prepove izruvati ljulko – zlo. Kajti z njim bi izruval tudi dobro. Kdor ho\u010de uni\u010diti zlo, bo uni\u010deval tudi \u010dloveka, kajti v \u010dloveku prebiva zlo. Pogosto se p\u0161enica ne bo opazila. Tako gosto in veliko se zdi zlo. Jezus sam se spra\u0161uje, \u010de bo na\u0161el vero na zemlji, ko bo pri\u0161el (Lk 18,8<\/a>).<\/p>\n

Dogajanje, ki nas spremlja v \u017eivljenju, je skrivnostno. Posebej te\u017eko pa je verjeti, da ima to zgodovinsko dogajanje pozitiven smisel in dopolnitev. Temeljna misel, ki lahko vodi kristjana je, da Bog vodi zgodovino. Le da \u010dloveku ni povedal po kak\u0161nih poteh. In eno bistvenih spoznanj je, da so tisti, ki res vodijo zgodovino, tako kot Jezus, skriti. Ko je namre\u010d kri\u017ean, \u017eivel najglobljo skrivnost odre\u0161enja in bil v ljubezni najbolj povezan z O\u010detom, ko je do konca izpolnjeval njegovo voljo, se to navzven ni videlo. Prej nasprotno: izgledalo je zelo bedno. In celo njegovi najbli\u017eji prijatelji niso razumeli ni\u010desar. Vendar se je prav takrat zgodilo odre\u0161enje vse mo\u017ene zgodovine. Tako tudi nam niso razumljivi posamezni odlomki osebnega, Cerkvenega, narodnega, svetovnega dogajanja. Vendar je la\u017eje pogledati vanje, se z njimi sre\u010dati in celo vedro \u017eiveti naprej ter delati, \u010de sije na vse lu\u010d Bo\u017eje zvestobe, modrosti, usmiljenja, varstva in dobrote.<\/p>\n

Zgodovina najve\u010dkrat izgleda tragedija. V resnici pa je drama. Kajti drama ima lahko tudi sre\u010den zaklju\u010dek. In redko, redko nam bo jasen pomen vsakega posameznega dejanja. Ob spoznanju Boga, pa nam je lahko megleno jasen celo njen celotni smisel. Isto\u010dasno pa je dobro vedeti, da je Bog v svoji ljubezni, s katero brezmejno spo\u0161tuje \u010dloveka, posebej pa njegovo svobodo, s stvarjenjem tvegal tudi tragedijo\u2026<\/p>\n

Prav zaradi spoznanja skrivnostnosti zgodovine in bo\u017ejih tako na\u010drtovalnih in \u0161e bolj odre\u0161ujo\u010dih sposobnosti lahko re\u010demo, da nih\u010de ni izvzet iz njenega dogajanja, da ima v njej vsak svojo vlogo in svojo odgovornost. Kot je vsako zgodovinsko obdobje v enaki razdalji do ve\u010dnosti in Boga, velja to tudi za vsakega \u010dloveka. Mejo med dobrim in zlim, ki poteka prav v vsakem, lahko vsak premika v smeri zlega (da se prostor dobrega ve\u010da). Kristjan ima po krstu, ki ga je v bistvu zaznamoval z dobroto – nepreklicno je bo\u017eji otrok – prav v sredi\u0161\u010du dogajanja v stvarstvu. Ker je Kristus os zgodovine in je kristjan del njegovega skrivnostnega telesa, Cerkve, so vsa njegova dejanja po Kristusu tudi v sredi\u0161\u010du stvarstva, zgodovine. Zato se lahko veselimo vsega dobrega, ki smo ga s Kristusom zasejali v zgodovino. Zaradi te povezanosti imamo lahko odlo\u010dnost za delo in tudi upanje, da bo zasejano zraslo. Prav tako pa se lahko zavedamo groze zla, ki ga tudi delamo. Da lahko sejemo tudi zlo. In to v Kristusa, njegovo Cerkev, prav v srce vsega stvarstva. Tudi zlo je namre\u010d seme, ki rodi sad.<\/p>\n

Kraljevska, prero\u0161ka in duhovni\u0161ka slu\u017eba nam dajejo nekatere naloge in tudi mo\u010d za njihovo izpolnitev. Kralj je tisti, ki je sprejel za svoje ljudstvo odgovornost, da ga bo dobro vodil. Kristjan si upa prevzeti odgovornost, delo, darovanje. Prerok ne napoveduje prihodnosti, ampak jo z jasnim u\u010denjem kaj je prav in kaj narobe, oblikuje. Kristajan si upa povedati, kaj misli. Duhovnik je tisti, ki v molitvah in daritvah prina\u0161a svoje bli\u017enje in vse stvarstvo pred Boga in prosi za vse blagoslova. Kristjan s svojo molitvijo posve\u010duje svet in ljudi. Tudi \u010de ne zmoremo vedno prvih dveh slu\u017eb, je za tretjo neprestano ve\u010d kot dovolj prilo\u017enosti. Vse to pa delamo iz preprostega vzroka, da bi vsi ljudje, ki potujemo skozi zgodovino vsaj “tipaje iskali dobrega Boga in ga na\u0161li.” Pogosto, menim da najbolj pogosto, pa bo \u0161la pot iskanja Boga preko upornosti, zanikanja Boga, greha, bede. Pot mlaj\u0161ega sina iz prilike o dobrem o\u010detu.<\/p>\n

\u010cas od Jezusa pa do konca sveta, je \u010das Cerkve. Pripravljeni \u010dakamo, kdaj se bo vrnil hi\u0161ni gospodar. Cerkev, ki skozi ta negotovi \u010das kljub vsem notranjim in zunanjim nasprotovanjem obstaja, je znamenje, da je ta gospodar na skrivnosten na\u010din \u017ee pri nas in nam on sam pomaga, da la\u017eje \u010dakamo. Ker vsak gospodar zahteva od slu\u017eabnikov, da dobro upravljajo z njegovim posestvom, bo tudi na\u0161 zahteval obra\u010dun. In kristjan sku\u0161a v zavesti odgovornosti Gospodarju in Gospodarjeve dobrote, razumeti njegove na\u010drte in jih uresni\u010diti. Res je, da se ni\u010d resni\u010dno velikega ne zgodi naenkrat. Res pa je tudi, vsaj tako izgleda, da se na\u0161emu Gospodarju ne mudi priti “drugi\u010d”. To pa je motiv, da nismo pani\u010dni in lahko zaupno, vedro in vztrajno vstopamo v na\u0161e odgovornost, ki nam jih prina\u0161a vsakdan, na\u0161e odlo\u010ditve in na\u0161i bli\u017enji.<\/p>\n

Danes je Cerkve edina ustanova, ki ji ljudje nasprotujejo. Zelo podobno izgleda odnos med star\u0161i in pubertetniki. Mladostnik mora po definiciji nasprotovati, da izve, kje so njegove meje, da je lahko ljubljen v trenutkih, ko se sam ne more sprejemati, da se bo prav skozi to izzivanje in upiranje oblikoval in dozorel. Dokler bo torej Cerkve trdna in ljube\u010da, bo omogo\u010dala svetu, vsem, ki se vanjo zaletavajo, da po\u010dasi, prav skozi svoje zaletavanje vanjo, dozorijo in postanejo ljudje. Cerkev omogo\u010da prav s svojo trdnostjo, ki zgleda za tiste, ki se vanjo zaletavajo trdost, dozorevanje sveta.<\/p>\n

Ena najlep\u0161ih definicij Cerkve je, da je to skupnost ljudi, ki imajo milost, da so manjkrat padli in z vedro poni\u017enostjo in hvale\u017enostjo pomagajo vstajati tistim, ki padejo ve\u010dkrat. \u010ce so manjkrat padli, niso zato nekaj ve\u010d, ampak so bolj zadol\u017eeni za pomo\u010d drugim. To je tudi ena mo\u017enih razlag prilike o soli, kvasu in lu\u010di. Preko takega obna\u0161anja stopa Cerkve tudi v razli\u010dne civilizacije in je posebej pozorna na tri stvari: oznanjevanje evangelija, pomo\u010d ubogim in vzgojo. S tem jih postopoma (tako kot sebe) o\u010di\u0161\u010duje zagledanosti vase in jim pomaga k pravi \u010dlove\u0161kosti, da je res civilizacija zaradi \u010dloveka in ne obratno. Vedno pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je graditev civilizacij delo, ki je vnaprej obsojeno na propad. Do zdaj \u0161e nobena ni obstala. Resni\u010dna zgodovina, ki bo obstala za vselej, pa poteka nevidno prav sredi vseh \u010dlove\u0161kih razmi\u0161ljanj, prizadevanj, (ne)uspehov, trpljenja. Ostala pa bo za vselej, ker je po Cerkvi ali pa po Sv. Duhu, ki lahko deluje tudi mimo nje, dele\u017ena ljube\u010de skrbi Boga O\u010deta. Njegova ljubezen prodira ne samo v dobre in pametne odlo\u010ditve, ampak celo v nore in gre\u0161ne. In zaradi te ljubezni bodo tudi izvajalci teh odlo\u010ditev imeli mo\u017enost za vstop v ve\u010dno zgodovino. \u010ce bodo to mo\u017enost izkoristili, pa ostaja vpra\u0161anje njihove svobode\u2026<\/p>\n

Pridru\u017eimo se ljubezni Boga O\u010deta. On edini more za ve\u010dno zavarovati vse in vsakogar, ki se mu zaupa.<\/p>\n

MEDIJI<\/strong><\/p>\n

Kar je bilo od za\u010detka, kar smo sli\u0161ali, kar smo na lastne o\u010di videli,…, to vam oznanjamo: Besedo \u017eivljenja (1 Jn 1,1<\/a>).<\/p>\n

Molitev s potovanja na satelit<\/p>\n

Gospod, kako lepo je biti tu zgoraj! Pogled se izgublja v neskon\u010dnih prostorjih neba, presejanega z zvezdami, in Zemlja se zdi tako majhna, da prebuja ne\u017enost.<\/p>\n

Tiho pisanje neba mi govori o Tebi in v tej samoti polni miru, se \u010dutim zavitega v mra\u010dno, o\u017eivljajo\u010de naro\u010dje Tvoje ljubezni.<\/p>\n

Tudi jaz bi Ti rad rekel, kot Ti je nekega dne Peter: “Naredimo tri \u0161otore!” Rad bi ostal s Teboj, na tej novi gori Tabor, razpeti med zemljo in nebom, in gledal stvari do konca, na poslednjem obzorju, ki resnici vsake izmed njih daje smisel.<\/p>\n

Daj, da bi se vedno znal spominjati Tebe, domovine, v katero sem usmerjen, kjer se zdi vse tisto, kar je \u010dlove\u0161ko, tako majhno, pa vendar naznanja veli\u010dino objema Tvoje ljubezni!<\/p>\n

Daj, da se bom, spominjajo\u010d Tebe in tega brezkon\u010dnega neba, znal spominjati tudi tolikih ljubljenih obrazov in toliko drugih, brezbri\u017enih ali neznanih, da bi razumel, da Ti ni nih\u010de tuj in da je v tej ve\u010dni Ljubezni neskon\u010dna vrednost vsakega \u010dloveka.<\/p>\n

Toda Ti \u017eeli\u0161, da grem spet dol proti velikemu, majhnemu svetu, kjer si razpel svoj in moj \u0161otor; \u017eeli\u0161, da \u017eivim v vasi in delim \u017eivljenje v ob\u010destvu. Da, daje\u0161 mi oku\u0161ati lepoto neba, toda \u017eeli\u0161, da sem zvest zemlji. Sre\u010danje s Teboj prebuja v srcu nujnost sre\u010danja z ljudmi, mojimi sopotniki.<\/p>\n

Spu\u0161\u010dam se torej s Teboj proti zemlji, medtem, ko vidim, kako daljni obrisi, postajajo natan\u010dne podobe, risbe in geometrije vsakdanjega \u017eivljenja. Povsod se dvigujejo antene in zvoniki . Ko prihajam od dale\u010d, se mi zdi, da jih gledam z novo simpatijo; kot da bi me lu\u010d Tvojih o\u010di usposobila za to, da v vsem prepoznam pe\u010dat Tvoje ljubezni. Gospod, daj, da se bodo antene in zvoniki znali pogovarjati med seboj. Pomagaj svoji Cerkvi, da bo ljudstvo dialoga, sposobno govoriti in uresni\u010devati komunikacijo znotraj sebe in z vsemi. Daj, da bomo znali vzgajati sebe in druge za svobodno in osvobajajo\u010do uporabo medijev , da bi v njih prero\u0161ko prepoznavali in vrednotili rob Tvojega pla\u0161\u010da Tvojega Sina , ki je za nas postal \u010dlovek. Zato nam daj ljudi, ki bodo sposobni v svojem \u017eivljenju zdru\u017eiti anteno in zvonik, ki bodo zvesti sedanjemu svetu in obljubljeni domovini, sposobni uskladiti ti dve zvestobi s profesionalnostjo in z ljubeznijo.<\/p>\n

Glej, kon\u010dno sem v svoji sobi s Teboj, pred svojim TV: po\u010dutim se kot zvesti slu\u017eabnik, v dru\u017ebi Prijatelja, ki me nikoli ne bo zapustil. Zdaj vem, da je tudi v mno\u017eici mogo\u010d oseben odnos in da me lahko celo preko roba pla\u0161\u010da dose\u017ee \u017divljenje, ki ne mine, resnica, ki razsvetljuje in ogreva. Pomagaj mi, da ga ne bom ve\u010d pozabil, daj da Te bom znal slaviti z vsemi prebivalci “skupne vasi”, mojega sveta, kot Te je neko\u010d znal slaviti Fran\u010di\u0161ek, brat vseh, \u010dlovek sre\u010danja s Teboj in z vsem Tvojim stvarstvom :<\/p>\n

Najvi\u0161ji, dobri Bog, vsemogo\u010dni, le Tebi gre vsa hvala, \u010dast in slava in vsi blagoslovi. Le Tebi gre vse to, o Bog v nebesih, a \u010dlovek \u0161e imena ni vreden Ti izre\u010di. Naj hvali Te moj Gospod, zato Te stvarstvo Tvoje: \u0161e posebej brat televizor, ki napolnjuje ure na\u0161ih dni, ki je lep in \u017eari z velikim sijajem in prina\u0161a sporo\u010dilo o Tebi, Najvi\u0161ji. Naj hvali, moj Gospod Te brat radio, preko katerega novice prekri\u017earijo nebo in mi pribli\u017eajo svet. Naj hvali Te, moj Gospod, brat \u010dasnik, ki me obve\u0161\u010da o oblakih in jasnosti dogajanj v \u010dlove\u0161tvu in preko katerega hrani\u0161 poznavanje in razmi\u0161ljanje tolikih ustvarjenih bitij. Naj hvalijo, moj Gospod, Te poro\u010devalci, preko katerih nam razsvetljuje\u0161 um in vliva\u0161 veselje in mo\u010d v na\u0161e srce, kadar s skromnostjo slu\u017eijo resnici. Naj hvali Te, Gospod moj, na\u0161a sestra mati zemlja, ki hrani nas in vzreja, premnog rodi nam sade\u017e, travo in pisano cvetje: za nas pa postaja vedno bolj skupna hi\u0161a, ki jo spoznavamo in ljubimo preko medijev. Naj hvalijo Te, moj Gospod, vsi, ki odpu\u0161\u010dajo, ker Tebi je ljubo, prena\u0161ajo bolezni in bridkosti: njim blagor, ki vse to prena\u0161ajo spokojno, zakaj Ti sam, Najvi\u0161ji, jih bo\u0161 oven\u010dal s krono. Posebno naj Te hvalijo tisti, ki se bodo preko mno\u017ei\u010dnih medijev znali spominjati, da ni na svetu ni\u010d bolj pomembno kot \u010dlove\u0161ka oseba. Naj hvali Te, Gospod moj, na\u0161a sestra smrt telesna, ki ji nih\u010de od \u017eivih ne pobegne: gorje njim, ki bodo umrli polni grehov, a blagor njim, ki jih bo v Tvoji milosti zatekla, da druga smrt ne bo jih prizadela. Posebno naj Te hvalijo tisti, ki si zato, ker se spominjajo, da vse mine in da samo Ti ostane\u0161, prizadevajo, da bi delali v okviru medijev po resnici in pravi\u010dnosti in skrbijo za \u0161ibke, ki so tako izpostavljeni mo\u010di mno\u017ei\u010dnega obve\u0161\u010danja. Hvalite mojega Gospoda in slavite in se mu zahvalite in se mu zahvalite in na vso mo\u010d poni\u017eno mu slu\u017eite. Hvalite ga vsi prebivalci “skupne vasi”, pridru\u017eite svoj glas glasu stvarstva. O Jezus, daj da se bom tudi jaz mogel z vero dotakniti roba Tvojega pla\u0161\u010da.<\/p>\n

AV<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Razmi\u0161ljanja o Fran\u010di\u0161kovem odnosu do prostega \u010dasa, misijonarjenja, zgodovine, medijev … PROSTI \u010cAS Kjerkoli smo mi vsi, na vsakem kraju, ob vsaki uri in ob vsakem \u010dasu, vsak dan in nenehno verujmo, ljubimo, \u010dastimo, molimo, slu\u017eimo poveli\u010dujmo in se zahvaljujmo ve\u010dnemu Bogu. (Sv. Fran\u010di\u0161ek) Marsikak\u0161en \u010das je omenjen v Svetem pismu, le prosti \u010das ni.… Preberi ve\u010d »Duhovne misli<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":263,"menu_order":3,"comment_status":"open","ping_status":"open","template":"template-full-width.php","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"class_list":["post-326","page","type-page","status-publish","hentry"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/326","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=326"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/326\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1931,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/326\/revisions\/1931"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/263"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=326"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}