<\/a>Fran\u010di\u0161kanski duhovnik in glasbenik: organist in skladatelj<\/em><\/p>\n

P. dr. France A\u010dko (1904-1974) <\/strong><\/p>\n

Po kar dveh obletnicah: 120-letnici rojstva in 50-letnici smrti (2024) sta fran\u010di\u0161kanova duh in glasba \u0161e vedno \u017eiva \u2026<\/p>\n

Slovenski fran\u010di\u0161kanski duhovnik in glasbenik, orglavec, zborovodja in predvsem skladatelj cerkvene (zbori, kantate, ma\u0161e<\/em>) in posvetne glasbe je bil rojen kot Ludvig Gvido France A\u010dko 23. julija 1904 v Mariboru. France se je rodil kot peti, zadnji otrok v dru\u017eini o\u010detu Alojzu in materi Jo\u017eefi (roj. Brus). Ko je bil star tri leta, mu je umrla mati. Po ljudski \u0161oli in ni\u017eji gimnaziji (1910-1920) v Mariboru je vstopil v fran\u010di\u0161kanski red. V letih 1914-20 je obiskoval pouk violine pri tedaj zelo uveljavljenem Nemcu Johannu Gr\u00f6gerju (v Mariboru). Ob koncu (1. svetovne) vojne je France leta 1918 sodeloval pri obrambi severne meje kot najmlaj\u0161i – 16-letni Maistrov borec. V letih 1920-21 je v Nazarjah opravil enoletni noviciat^{[1]<\/sup><\/a> in prve zaobljube, nato pa je do 1925 bival in se \u0161olal v kamni\u0161kem samostanu. Tam je obiskoval vi\u0161jo gimnazijo in 1925 maturiral. Istega leta je od\u0161el v Ljubljano in naredil slovesne zaobljube, glasbeno pa se je izobra\u017eeval pri sobratu, fran\u010di\u0161kanu patru Hugolinu Sattnerju. V tem \u010dasu je tudi za\u010del \u0161tudirati na ljubljanski Teolo\u0161ki fakulteti. 1928 je prejel ma\u0161ni\u0161ko posve\u010denje \u0160tudij je zaklju\u010dil 1930 in pel novo ma\u0161o. Kot kaplan in subsidiar[2]<\/sup><\/a> v ljubljanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju je pri\u010del svoje ma\u0161ni\u0161ko \u017eivljenje in delo. Obenem pa je pri\u010del s \u0161tudijem na ljubljanskem glasbenem Dr\u017eavnem konservatoriju. Izobra\u017eeval se je pri Mateju Hubadu (solopetje), Stanku Premrlu (orgle in harmonija), Janku Ravniku (klavir) in Lucijanu Mariji \u0160kerjancu (kompozicija). Po dveh letih je ta \u0161tudij opustil. V ta \u010das sodi tudi A\u010dkova politi\u010dna dejavnost. Bil je zagovornik Krekovega kr\u0161\u010danskega socializma, duhovni vodja taborni\u0161ke organizacije Borci<\/em> in gornik.<\/p>\n}

Na cerkvenem podro\u010dju tudi ni zaostajal. Na misijonih je veljal za cenjenega pridigarja. Po Sattnerjevi smrti (1934) je v cerkvi Marijinega oznanjenja postal vodja kora. 1937 se je vrnil v Kamnik kot kaplan. Do 1941 je zasebno \u0161tudiral kompozicijo pri Sre\u010dku Koporcu. Zlasti to je najve\u010d vplivalo na A\u010dkov nadaljnji glasbeni razvoj. V letih 1938-41 je bil katehet v ur\u0161ulinski me\u0161\u010danski \u0161oli v Mekinjah (Kamnik), 1940-41 pa tudi na de\u0161ki ljudski \u0161oli v Kamniku. 1941 se je z za\u010detkom vojne umaknil v Ljubljano, nato na Kure\u0161\u010dek, za tem pa v Rim, kjer je (1941-43) na Pape\u0161kem in\u0161titutu za cerkveno glasbo \u0161tudiral gregorijanski koral in kompozicijo. \u017de po prvem letu je diplomiral iz korala, po drugem pa \u0161e iz kompozicije. 1943 se je vrnil v Ljubljano, bil aretiran in prebil \u0161tiri mesece v nem\u0161kem zaporu. Potem je dve leti bival v Ljubljani, da bi 1946 prevzel \u017eupnijo Dobrova pri Ljubljani. Odtlej pa z nekaj preselitvami vseskozi v Ljubljani, na Vi\u010du. 1952 se je spet vrnil v Rim, nazaj v Ljubljano pa spet v Rim, kjer je doktoriral na Pape\u0161kem in\u0161titutu za cerkveno glasbo iz kompozicije s temo o \u017eivljenju in delu p. H. Sattnerja (1954). 1964 je v Ljubljani postal \u010dlan \u0160kofijskega glasbenega sveta in kolavdator^{[3]<\/sup><\/a> zvonov in kar je opravljal tudi zunaj Ljubljane. Imel je zelo tenek, absolutni posluh. Do 1966 je bil v vi\u0161ki cerkvi sv. Antona Padovanskega vodja kora. 1968 je do\u017eivel hudo prometno nesre\u010do in od takrat naprej je vidno pe\u0161al. Zato je moral opustiti \u0161tevilne dejavnosti, prenehal pa je tudi skladati. Umrl je v Ljubljani 30. dec. 1974 star komaj dobrih 70 let in kjer je (na \u017dalah) tudi pokopan.<\/p>\n}

V svojem ustvarjenem opusu nima po \u0161tevilu veliko skladb. Toda, kar je ustvaril in zapustil, je tehtno v cerkvenem in sicer\u0161njem slovenskem glasbenem opusu polpretekle dobe. Vse od njegovega prvenca (1923), ko je zlo\u017eil antifono^{[4]<\/sup><\/a> Te Joseph, <\/em>je v A\u010dkovi bibliografiji zabele\u017eenih \u0161e 11 spisov (najve\u010d v CG <\/em>in Novi poti<\/em>), 11 vokalnih[5]<\/sup><\/a> del (samospevi<\/em>: Dve pesmi <\/em>za glas in klavir, 1938; zbori; Missa solemnis <\/em>za me\u0161ani zbor, soli, orkester in solisti\u010dne orgle, 1941; Slovenska ma\u0161a <\/em>za me\u0161ani zbor in orgle, 1948; Requiem <\/em>za bariton in orgle, 1948 idr.), dvoje glasbeno gledali\u0161kih del: komi\u010dna opereta Svojeglav\u010dek\/Nagajiv\u010dek <\/em>(1939) in nedokon\u010dana ter izgubljena opera Alen\u010dica, <\/em>8 in\u0161trumentalnih del (Uvertura <\/em>za orkester, 1941-izvedena tudi v Bolgariji\/Sofiji, 1942; Sonata <\/em>za orgle, 1943-1962, traja celo uro-v celoti \u0161e ni bila izvedena; nedokon\u010dani Godalni kvartet <\/em>idr.). Skladbe je objavljal v revijah, zbirkah in samozalo\u017ebi, prav tako pa so se v rokopisu ohranila njegova teoretska dela: Noel\/<\/em>moderna harmonija, Uvod v koral\/<\/em>\u0161ola za koral-tipkopis, Oblikoslovje <\/em>(1960), prevod Nauka o glasbi <\/em>Antona Reiche v petih knjigah-rkp. idr. Gre predvsem za estetsko lep in glasbeno tehten opus. Medvojni (nem\u0161ki) okupator mu je odvzel veliko del-rokopisov, kar je velika izguba za celovito ovrednotenje A\u010dkove glasbe v okviru Slovenike; tudi za otro\u0161ke in mladinske zbore. V bogoslu\u017eni pesmarici in molitveniku Slavimo Gospoda <\/em>(Celje, Mohorjeva dru\u017eba, <\/em>1988) je ohranjenih in objavljenih pet A\u010dkovih pesmi. Njegov je svojstven A\u010dkov O\u010de na\u0161, <\/em>ki je iz\u0161el v seriji Musica nova sacra Slovenica <\/em>v Edicijah Dru\u0161tva slovenskih skladateljev<\/em> (1996). Zbirka je bila posve\u010dena takratnemu pape\u017eevemu obisku v Sloveniji. Nove harmonizacije in umetni\u0161ke obdelave na A\u010dkovo glasbo so prispevali tehtni slovenski skladatelji \u00bbnove\u00ab dobe: Andrej Misson, Maks Strm\u010dnik, Ivan Florjanc, Jo\u017ee Tro\u0161t, Ambro\u017e \u010copi in Alojz Srebotnjak. \u0160e najve\u010d pa v tem obujanju A\u010dkove tostranskosti pomeni A\u010dkov zbornik, <\/em>ki ga je v imenu uredni\u0161kega odbora uredil in napisal br. Simon Peter Berlec (Ljubljana: zalo\u017eba Brat Fran\u010di\u0161ek, <\/em>1999).<\/p>\n}

 <\/p>\n

Franc Kri\u017enar<\/p>\n

[1]<\/a> Leto preizku\u0161nje ob vstopu v redovno \u017eivljenje.<\/p>\n

[2]<\/a> Pomo\u010dnik.<\/p>\n

[3]<\/a> Strokovni preglednik, odredbodajalec in potrjevalec.<\/p>\n

[4]<\/a> Koralni spev, kratka melodija v katoli\u0161ki liturgiji.<\/p>\n

[5]<\/a> P\u00e9tih.<\/p>\n

<\/a>
\n<\/a>
\n<\/a>
\n<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Fran\u010di\u0161kanski duhovnik in glasbenik: organist in skladatelj P. dr. France A\u010dko (1904-1974) Po kar dveh obletnicah: 120-letnici rojstva in 50-letnici smrti (2024) sta fran\u010di\u0161kanova duh in glasba \u0161e vedno \u017eiva \u2026 Slovenski fran\u010di\u0161kanski duhovnik in glasbenik, orglavec, zborovodja in predvsem skladatelj cerkvene (zbori, kantate, ma\u0161e) in posvetne glasbe je bil rojen kot Ludvig Gvido France… Preberi ve\u010d »P. dr. France A\u010dko OFM<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":5023,"parent":388,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"off","neve_meta_content_width":100,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"class_list":["post-5018","page","type-page","status-publish","has-post-thumbnail","hentry"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/5018","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=5018"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/5018\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":5024,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/5018\/revisions\/5024"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/388"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/5023"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=5018"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}