<\/a>Na\u0161 najve\u010dji jezikoslovec 19. stoletja je bil fran\u010di\u0161kanski pater Stanislav \u0160krabec s krstnim imenom Anton. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrova\u010di pri Ribnici na Dolenjskem, kot prvorojenec kme\u010dke dru\u017eine. Ljudsko \u0161olo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odli\u010dnjakov, leta 1852, 1853, 1854, vselej na prvem mestu. Potem je \u0161el na gimnazijo v Ljubljano, kjer je leta 1863 maturiral in \u0161e istega leta stopil v fran\u010di\u0161kanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Ma\u0161ni\u0161ko posve\u010denje je prejel leta 1867. Dve leti je bil suplent na ugledni fran\u010di\u0161kanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je pou\u010deval sloven\u0161\u010dino, gr\u0161\u010dino in nem\u0161\u010dino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu \u0161tudiral klasi\u010dno in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. \u017de od leta 1873 je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je pou\u010deval na interni fran\u010di\u0161kanski gimnaziji in tam ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bli\u017eine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 tudi umrl.<\/p>\n

Na Kostanjevici je pou\u010deval sloven\u0161\u010dino, hrva\u0161\u010dino, nem\u0161\u010dino, latin\u0161\u010dino in gr\u0161\u010dino. Poleg vsega tega je vneto \u0161tudiral slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino, iz nare\u010dij in slovstva, v \u010demer ga dotlej, kakor je zapisal dr. Fran Ramov\u0161, ni nih\u010de presegel.<\/p>\n

Po Matiju \u010copu in Jerneju Kopitarju je na Slovenskem nastalo pravore\u010dno brezvladje. Vsak pisec se je skliceval na svoje nare\u010dje. V drugi polovici 19. stoletja se je v de\u017eelnem zboru v Ljubljani za\u010delo govoriti slovensko, vendar so govorili vsak v svojem nare\u010dju. \u0160krabec je bil mnenja, da je “jezik prevelik dar bo\u017eji, da bi posameznik onegavil z njim”, zato je dolo\u010dil enotno izreko. Zahteval je, naj se zaradi Trubarja in Pre\u0161erna naslonimo na dolenjsko in gorenjsko nare\u010dje, a pri tem upo\u0161tevamo tudi sodobne govorne navade v osrednji Sloveniji. V glasu in naglasu to \u0161e danes velja.<\/p>\n

\u0160krabec je bil mnenja, da sloven\u0161\u010dina sama pi\u0161e svoj jezikovni zakon, zato ji ne gre delati sile, kot je tedaj po\u010del Levstik, ki jo je sku\u0161al o\u010distiti germanizmov in ji dati podobo staroslovanskega jezika.<\/p>\n

Z jezikoslovjem se je za\u010del resno ukvarjati \u017ee v gimnaziji, resneje pa po \u0161tudiju v Gradcu. Tako je kot mlad suplent v Novem mestu leta 1870 v gimnazijskih Izvjestih objavil razpravo “O glasu in naglasu na\u0161ega knji\u017enega jezika v izreki in pisavi”. Po mnenju dr. Antona Breznika, ki imenuje \u0160krabca “o\u010deta slovenske fonetike”, je bila razprava v na\u0161em jezikoslovju naravnost epohalna, saj je \u0160krabec z njo zaoral v ledino slovenskega jezikoslovja. Tudi tedanji strokovnjaki so bili polni hvale in ob\u010dudovanja, recimo Valjavec, Baudoin de Courtenay, Broch. \u0160krabec je o slovenskem jeziku pisal na notranjih straneh platnic Cvetja z vertov svetega Fran\u010di\u0161ka. Za ta na\u010din se je odlo\u010dil, ko je napisal novo dalj\u0161o jezikoslovno razpravo in jo ponudil Slovenski matici za objavo v zborniku, a odbor za to ni pokazal nobene volje. Tudi Novicam jo je ponudil zaman in prav tako So\u010di, ki je izhajala v Gorici. Prizadet je bil, vendar ni klonil. Ko je videl, “kak veter nje (slovenske inteligence) nasproti mu vle\u010de, koga je v celi videla bera\u010da” (prosto po Pre\u0161ernu), je sklenil, da svojih izdelkov ne bo nikoli nikomur ve\u010d ponujal. Sam pi\u0161e: “Kaj mi je bilo storiti? Zasadilo se je Cvetje, menda prvi slovenski mese\u010dnik s platnicami, in ne vem, od kod mi je pri\u0161la misel: na platnice bom dal, kar bom napisal. Kdor si naro\u010di Cvetje, dobi zraven platnice zastonj, \u010de ho\u010de, naj jih spravi, \u010de mu niso v\u0161e\u010d, naj jih zavr\u017ee… Med tri tiso\u010d naro\u010dniki bo s\u010dasoma le mogo\u010de komu kaj dopovedati.”<\/p>\n

Leta 1880 so fran\u010di\u0161kani na Kostanjevici za\u010deli izdajati Cvetje z vertov svetega Fran\u010di\u0161ka, \u010dasopisa za na\u0161e verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda svetega Fran\u010di\u0161ka. Tako je dobil \u0160krabec s prvo \u0161tevilko Cvetja na ovitku svoj jezikovni koti\u010dek, ki ga je prva \u0161tiri leta urejal p. Evstahij Ozimk, od 5. \u0161tevilke V. letnika pa 32 let \u0160krabec sam. Ta skromni listi\u010d, ki je izhajal v 3000 izvodih (od 1880 do 1915 na Kostanjevici, nato do 1918 v Kamniku) je med znanstveniki zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu na\u0161ega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, nare\u010djih in \u0161e o marsi\u010dem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vpra\u0161anja po vsem svetu – to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob \u0160olar).<\/p>\n

Svoje razprave je pisal na poljuden, vsem razumljiv na\u010din. Bil je vnet zagovornik materinega jezika, tujke pa je neusmiljeno preganjal. Prepri\u010dan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: “Na\u0161a sloven\u0161\u010dina je eden najlep\u0161ih jezikov na svetu.”<\/p>\n

V skladu s tem si je prizadeval, da bi sloven\u0161\u010dina na\u0161la svoje mesto tudi v bogoslu\u017eju. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se \u0160krabec spra\u0161uje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogo\u010de. Pred o\u010dmi je imel dalj\u0161e obredne molitve v latin\u0161\u010dini za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje ne razumejo. “Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in doma\u010de.”<\/p>\n

Neko\u010d je dejal: “Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po \u0161olah; \u017eal da mnogi u\u010ditelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.”<\/p>\n

Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tiso\u010dletnici smrti svetega Metoda (1885) brala sveta ma\u0161a po vsem Slovenskem ozemlju v slovenskem jeziku. Rekel je: “To bi bil korak proti bleste\u010demu cilju, ki sta nam ga postavila sveta brata Ciril in Metod.” Tedaj je bil ponem\u010devalni pritisk hud in bili so poizkusi, da bi prepovedali celo slovensko petje. \u0160krabec je zavrnil Nemce: “Tu je Slovenija; \u010de bi \u0161el jaz drugam, bi se moral tudi prilagoditi!” Nem\u0161ka vlada je protestirala, a nem\u0161\u010dina pri nas ni nikoli postala bogoslu\u017eni jezik.<\/p>\n

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega “evlalija” (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki ne bi bil babilonska me\u0161anica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).<\/p>\n

O njegovi “celici” (sobi) imamo dva opisa: Fran Levec v LZ 1894 (stran 47), in p. Vincencij Kunstelj v Cvetju 1904 (strani 282-283): “Njegova celica v Gorici je bila precej prostorna, imela je dvoje oken. V njej je stala preprosta postelja, pisalna miza, nekaj stolov, kle\u010dalnik, po stenah nekaj slik, na oknih nekaj loncev s cvetlicami, sicer pa povsod same knjige: ne samo po omarah, tudi na kle\u010dalniku, po postelji, po tleh,… \u010ce stopi\u0161 k njemu, ima\u0161 vtis, da si pri\u0161el v knji\u017enico, kjer sedi za mizo oblo\u017eeno s knjigami, u\u010denjak… Prvi zjutraj na nogah, navadno zadnji k po\u010ditku, tako v mladih letih in tudi pozneje na starost. Prve jutranje ure je posve\u010dal Bogu v molitvi, premi\u0161ljevanju in daritvi, nato je hitel v \u0161olo, po kon\u010danem pouku pa se je zakopal v knjige vse dotlej, ko ga je samostanski zvonec poklical k obedu. U\u017eival je malo hrane, pil pa skoraj ni\u010d. Med obedom je rad kramljal s sosedi, ki jim je nehote razodeval svojo duhovitost. Po obedu pa zopet nazaj k knjigam… Ob \u0161tirih popoldne je \u0161el k skupni molitvi brevirja, nato pa zopet bral in pisal do ve\u010derje. Po ve\u010derji se je navadno pogovoril z brati, nato pa spet od\u0161el na delo do poznih no\u010dnih ur… Sobo si je pometal sam in sploh ni maral, da bi drugi imeli z njim kaj dela…”<\/p>\n

Leta 1915, ko so Italijani za\u010deli obstreljevati Gorico, \u0160krabec ni mislil na beg, vendar se je nazadnje nerad vdal in z nekaj sobrati 28. novembra 1915 od\u0161el iz Gorice, kjer je ostala vsa njegova bogata knji\u017enica. Leta 1916 je urejal in izbolj\u0161eval svoje spise, ki jih je za\u010dela izdajati Leonova dru\u017eba v Ljubljani (1915-1921). A kljub trudu in volji je za\u010del vidno hirati, meglena Ljubljana pa\u010d ni bila son\u010dna Gorica. Dr. Anton Breznik ga je 3. oktobra 1918 zadnjikrat obiskal. Govorila sta o Jugoslaviji, ki se je tiste dni za\u010dela “izvijati iz bokov stare Avstrije”. 6. oktobra je napravil \u0161e zadnje popravke v svojih spisih, isti ve\u010der pa je umrl.<\/p>\n

Pater Stanislav \u0160krabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega u\u010denjaka. V svoji celici je bil bolje pou\u010den o vsem znanstvenem in du\u0161evnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj \u017eivahnem svetovnem sredi\u0161\u010du. Bil je najmodernej\u0161i slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).<\/p>\n

br. Janez Papa<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Na\u0161 najve\u010dji jezikoslovec 19. stoletja je bil fran\u010di\u0161kanski pater Stanislav \u0160krabec s krstnim imenom Anton. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrova\u010di pri Ribnici na Dolenjskem, kot prvorojenec kme\u010dke dru\u017eine. Ljudsko \u0161olo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odli\u010dnjakov, leta 1852, 1853, 1854, vselej na prvem mestu. Potem… Preberi ve\u010d »p. Stanislav \u0160krabec OFM<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":52,"parent":1655,"menu_order":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","template":"template-full-width.php","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"class_list":["post-51","page","type-page","status-publish","has-post-thumbnail","hentry"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/51","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=51"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/51\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":356,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/51\/revisions\/356"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/pages\/1655"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/52"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=51"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}