<\/a>“VERUJEM, GOSPOD,\u00a0VENDAR POVE\u010cAJ MOJO UBOGO VERO” (prim. Mr 9,24<\/a>)<\/strong><\/p>\n

V formatu PDF<\/strong><\/a><\/p>\n

\u201cVstal je\u201d<\/strong> (Lk 24,6<\/a>)
\nDragi moji bratje in sestre, to je izkustvo tistih, ki so jedli in pili z Njim po njegovem vstajenju (prim. Apd 10,41<\/a>), in tistih, ki \u010dutijo, da so prerojeni \u201eza nepropadljivo, neomade\u017eevano in nevene\u010do dedi\u0161\u010dino\u201c (1Pt 1,4). \u201cVstal je!\u201d To je temelj na\u0161e vere, vzrok na\u0161ega upanja in razlog na\u0161e ljubezni: \u201e\u010ce pa Kristus ni bil obujen, je tudi na\u0161e oznanilo prazno in prazna tudi va\u0161a vera\u201c (1 Kor 15,14<\/a>). Brez tega do\u017eivetja bi bil Kristusov kri\u017e in na\u0161i kri\u017ei tragedija, kr\u0161\u010dansko \u017eivljenje pa nesmisel. Zaradi tega izkustva pa lahko pojemo: \u201eO Crux, ave, spes unica\u201d, \u201ePozdravljen kri\u017e, na\u0161e edino upanje!\u201c Kri\u017eani je bil \u201etretji dan … obujen, kakor je v Pismih\u201c (1 Kor 15,4<\/a>). To je jedro na\u0161e vere in prvotne kerigme: \u201eNaj bom torej jaz ali oni, tak\u00f3 oznanjamo in tak\u00f3 ste sprejeli vero\u201c (1 Kor 15,11<\/a>). Vstajenje je veliki \u201eda\u201c Boga O\u010deta njegovemu Sinu, v njem pa nam in zaradi tega je tema vstajenja tudi temelj na\u0161e vere.<\/p>\n

\u201eResni\u010dno je vstal!\u201c<\/strong>
\nName je vedno naredilo vtis, da se vzhodni kristjani v tem \u010dasu pozdravljajo z besedami: \u201eKristus je vstal!\u201c, na katere se odgovori: \u201eDa, resni\u010dno je vstal.\u201c Da, vstal je. To izpoved vere uresni\u010dujemo v tem letu vere, ki ga je hotel Benedikt XVI., \u201eda bi Cerkev obnovila navdu\u0161enje verovanja v Jezusa Kristusa, edinega odre\u0161enika sveta, po\u017eivila veselje hoje po poti, ki nam jo je pokazal, in na konkreten na\u010din pri\u010devala svetu o preoblikujo\u010di mo\u010di vere\u201c (Benedikt XVI., Avdienca 17\/10\/2012).<\/p>\n

Verovati, pot, ki je dolga, kot \u017eivljenje<\/strong>
\nLahko se zdi nenavadno, da to pismo za veliko no\u010d posve\u010dam temi vere. Nekateri bi lahko pomislili, da je vera o\u010ditna predpostavka v \u017eivljenju nekega vernika in fran\u010di\u0161kana. Jaz ne mislim tako. V resnici vere ne moremo imeti nikoli za samoumevno v \u010dasu \u201egloboke verske krize, v katero so za\u0161li mnogi ljudje\u201c (VV 2). Ker stopiti skozi \u201evrata vere\u201c (prim. Apd 14,27<\/a>) pomeni, da smo stopili na pot, ki traja vse \u017eivljenje\u201c, ki se za\u010dne s krstom (prim. Rim 6,4<\/a>) [\u2026] in se kon\u010da s smrtjo skozi prehod k ve\u010dnemu \u017eivljenju\u201c (VV 1), je potrebno, da v vsaki \u017eivljenjski okoli\u0161\u010dini preverjamo svojo vero, da bi ta rasla iz dneva v dan in mogla \u201evedno bolj jasno izpostaviti radost in prenovljeno navdu\u0161enje nad sre\u010danjem s Kristusom\u201c (VV 2). Imeti moramo pogum, da se vpra\u0161amo: Sem vernik ali samo ateist, ki hodi k ma\u0161i? Kak\u0161no je resni\u010dno \u201ezdravstveno stanje\u201c moje vere? Imeti moramo tudi potrebno prodornost, da iskreno in globoko odgovorimo na tako \u017eivljenjska vpra\u0161anja.
\nMislim, da se ne oddaljim od resnice, \u010de re\u010dem, da je kriza vere, ki jo do\u017eivljamo v Cerkvi, kakor je mnogokrat razkril pape\u017e, otipljiva tudi med nami. Ko to izjavljam, ne mislim na teoreti\u010dno in pojmovno vero, ampak na vero, ki jo obhajamo, \u017eivimo in izpovedujemo v vsakdanjem \u017eivljenju. Ne da bi zanikali, da ve\u010dina bratov vsak dan, brez sijaja, brez aplavzov in brez velikih izjav poni\u017eno pri\u010duje za svojo vero, ki jo izpovedujejo, \u017eivijo in obhajajo, ko ostajajo zvesti proti vsakemu upanju in iz svojega \u017eivljenja delajo obleko velikono\u010dne skrivnosti, res pa je tudi, da lahko sekularizem kot skupek dr\u017e, ki so sovra\u017ene veri, in ki se dotika obse\u017enih podro\u010dij dru\u017ebe, vstopi v na\u0161a bratstva in v na\u0161a \u017eivljenja; in da ima padec obzorja in skr\u010denje resni\u010dnega samo na razse\u017enost zemeljskega enak u\u010dinek, kot ga ima pesek, ki ga vr\u017eemo na plamen: zadu\u0161i ga in ga na koncu pogasi. Mislim, da je potrebno zlasti v \u010dasu tega Leta vere narediti premor, moratorium, da bi po\u017eivili svojo vero. Kako sodobne so besede tedanjega kardinala Ratzingerja, ko je leta 1989 izjavil: \u201eDana\u0161nji odpad od vere temelji na upadu preverjanja vere v \u017eivljenju kristjanov.\u201c<\/p>\n

Vera, ki je \u017eivljenje<\/strong>
\nSedanji pape\u017e v svoji prvi katehezi o veri (17\/10\/2012) pravi: \u201eVerovati v Gospoda ni dejstvo, ki zadeva samo na\u0161 razum, samo podro\u010dje intelektualnega znanja, ampak je sprememba, ki vklju\u010duje \u017eivljenje, nas v celoti: zavest, srce, razum, voljo, telesnost, \u010dustva, \u010dlove\u0161ke odnose.\u201c Ob isti priliki se pape\u017e Benedikt spra\u0161uje: \u201eAli je vera resni\u010dno preoblikujo\u010da sila v na\u0161em \u017eivljenju, v mojem \u017eivljenju? Ali pa je morda samo ena od prvin, ki so del bivanja, ne da bi bila tista odlo\u010dujo\u010da prvina, ki zajema bivanje v celoti?\u201c To je tisto, dragi moji bratje in sestre, kar se moramo vpra\u0161ati, kajti vera \u0161e zdale\u010d ni nekaj, kar bi bilo lo\u010deno od \u017eivljenja, ampak je du\u0161a \u017eivljenja: \u201eKr\u0161\u010danska vera, dejavna v ljubezni in mo\u010dna v upanju, \u017eivljenja ne omejuje, ampak ga po\u010dlove\u010duje, ga dela v polnosti \u010dlove\u0161ko\u201c (Benedikt XVI., nav. Avdienca). Ne moremo govoriti o veri, ne da bi se sklicevali na \u017eivljenje, saj preko njega postane razumljiva in privla\u010dna (prim. Jak 2,1<\/a>ss). Vera in \u017eivljenje zahtevata drug drugega. Eno podpira drugega. Ker nas podpira vera, z zaupanjem gledamo na na\u0161o obveznost sprememb gre\u0161nih struktur, \u201epo njegovi obljubi pri\u010dakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravi\u010dnost\u201c (2 Pt 3, 13<\/a>). Samo \u010de zdru\u017eimo vero in \u017eivljenje, vero in prizadevanje za dru\u017ebo, ki bi bila bolj v sozvo\u010dju z evangeljskimi vrednotami, bomo \u201e\u017eivo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu\u201c (VV 15). Kapitelj leta 2006 nam v sklepnem dokumentu upravi\u010deno pravi, da \u201evera zadeva vse, kar smo, [\u2026] \u017divljenje v veri je resni\u010dni izvir na\u0161ega veselja in upanja, na\u0161e hoje za Jezusom Kristusom in na\u0161ega pri\u010devanja svetu\u201c (Ggp, 18). Vera in \u017eivljenje sta nelo\u010dljiva.<\/p>\n

Sveti Bonaventura v Uvodu v Breviloquium definira vero s tremi podobami, ki se mi zdijo zelo razsvetljujo\u010de v zvezi s tem, kar govorimo: \u201efundamentum stabiliens\u201c – temelj, ki daje trdnost, \u201elucerna dirigens\u201c – svetilka, ki usmerja, \u201eianua itroducens\u201c – vrata, ki uvajajo. Kot temelj je vera tista, ki daje trdnost na\u0161emu \u017eivljenju; kot svetilka je vera lu\u010d, ki omogo\u010di, da vidimo in ka\u017ee pravo smer; kot vrata je vera tista, ki nam omogo\u010di, da gremo onstran in nas uvaja v ob\u010destvo s Presvetim. Vera je lu\u010d, po kateri lahko dose\u017eemo in odpremo vrata, skozi katera smo uvedeni v Bo\u017eji svet, da bi hodili proti njemu.<\/p>\n

Vera: milost in odgovornost<\/strong>
\nVerovati najprej predpostavlja dar, s katerim smo nezaslu\u017eeno obdarovani: dar vere. \u201eGospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam,\u201c pravijo Apostolska dela, ko govorijo o Lidiji (prim. Apd 16,14<\/a>). Tudi Fran\u010di\u0161ek v svoji Oporoki priznava: \u201eGospod mi je dal tako vero [\u2026] Nato mi je Gospod dal in mi daje tolik\u0161no vero …\u201c (prim. FOp 4.6). Tako za Fran\u010di\u0161ka kakor tudi za nas je vse milost (prim. FOp 1.2.4.6.14.25), tudi vera. To je tudi razlog, zakaj vera vedno sku\u0161a delovati in spreminjati \u010dloveka od znotraj, gleda na spreobrnjenje uma in srca.
\nVera pa je tudi osebna zavzetost za to, da bi jo ohranili in da bi rasla. Zato nam Benedikt XVI. predlaga, naj bi se v tem letu vere \u201espomnili dragocenega daru vere\u201c (VV 8). In sveti \u0161kof iz Hipona v eni svojih homilij o Redditio Symboli, se pravi o predaji izpovedi vere, pravi: \u201eVi ste jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate imeti vedno pred o\u010dmi, ponavljati jo morate na svojih le\u017ei\u0161\u010dih, razmi\u0161ljati o njej na trgih in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti v njej s srcem\u201c (sv. Avgu\u0161tin, Sermo 215,1). Prvotna Cerkev je zahtevala, da so se izpoved vere nau\u010dili na pamet (prim. VV 9), da so ohranili vero in se spominjali svojega polo\u017eaja vernikov. To spominjanje (ricordare \u2013 ponovno iti v srce) ni omejeno na preteklost, ampak stopi v sedanjost, ko opredeli \u017eivljenje in se odpre za prihodnost, razvijajo\u010d se tako, kakor raste gor\u010di\u010dno zrno (Mt 13,31<\/a>). Vsebina izpovedi vere, ki je povzetek na\u0161e vere, tako postane zgodovina, postane \u017eivljenje in se odpre mirabilia Dei, \u201e\u010dudovitim Bo\u017ejim delom\u201c, ki jih Gospod \u0161e vedno vr\u0161i v nas.
\nPotem je vera milost, ki jo moramo sprejeti z resni\u010dno in globoko hvale\u017enostjo. Je odgovornost, ki nas vodi, da se je zavemo, da bi jo \u201epo\u017eivili, pre\u010distili, potrdili in izpovedovali\u201c (Pavel VI., Apostolska spodbuda. Ap. Petrum et Paulum Apostolos, 1967). \u010ce no\u010demo, da bi vera ugasnila in bi izgubili svojo sposobnost biti sol in lu\u010d v na\u0161em svetu (prim. Mt 5,13-16<\/a>), jo moramo vedno na novo odkrivati (prim. VV 4) in \u017eiveti z veseljem, da bi jo mogli izpovedovati osebno in skupnostno, navznoter in navzven (prim. Pavel VI., Apostolska spodbuda, n.d.), ter jo obhajati v bogoslu\u017eju in v na\u0161em vsakdanjem \u017eivljenju (prim. VV 8.9). Vera, ki mi je bila dana, mi je bila tudi zaupana, da bi jo ohranil in pomno\u017eil. \u201eS srcem namre\u010d verujemo [\u2026], z usti pa izpovedujemo vero\u201c (Rim 10,10<\/a>). Sprejetje in odgovornost sta nelo\u010dljiva.<\/p>\n

Vera: sprejetje Kristusa in Cerkve<\/strong>
\n\u010ce sku\u0161amo kolikor je le mogo\u010de sintetizirati, mislim, da bi na vpra\u0161anje kaj je vera? odgovorili, da je sprejetje. Prisr\u010dno sprejetje osebe, Kristusa, in veselo sprejetje vsebin, ki nam jih predlaga Cerkev v izpovedi vere in preko u\u010diteljstva. Sprejetje osebe Jezusa Kristusa, ki je bistveno v \u017eivljenju nekega vernika, vklju\u010duje osebno sre\u010danje z Jezusom preko intenzivnega molitvenega \u017eivljenja, bogatega zakramentalnega \u017eivljenja in molitvenega branja Bo\u017eje besede. Dobro se moramo zavedati dejstva, da na podro\u010dju vere vse stavimo na sre\u010danje z Jezusovo osebo. Brez tega sre\u010danja bomo sprejeli neko idejo ali ideologijo, nikdar pa osebe ali na\u010dina \u017eivljenja. Poleg tega sprejetje vsebine vere, ki nam jo predstavlja Cerkev, vsebuje spoznavanje teh vsebin in globoko razmi\u0161ljanje o njih, kakor tudi pogled vere na samo Cerkev. Ne gre za to, da bi izpovedovali \u201esvojo vero\u201c, ampak da vera Cerkve postane moja vera, ki se spreminja v ljube\u010do pokor\u0161\u010dino (prim. FOpom 3,6) in v pristanek \u201erazuma in volje temu, kar nam predlaga Cerkev\u201c (prim. VV 9; Dei Verbum 5; Dei Filius III). Za svoje sprejemam povabilo zadnje sinode, naj po\u017eivimo svoje navdu\u0161enje za pripadnost Cerkvi (prim. Instrumentum Laboris 87). Samo iz tega navdu\u0161enja jo bomo lahko \u201epopravili\u201c, kakor je storil Fran\u010di\u0161ek.<\/p>\n

Vera po Fran\u010di\u0161ku<\/strong>
\nPomembno je, da se kot manj\u0161i bratje in Fran\u010di\u0161kovi privr\u017eenci na kratko zadr\u017eimo pri Fran\u010di\u0161kovi poti vere in njenih izrazih. \u010ce upo\u0161tevamo njegove Spise, zlahka odkrijemo, da je bila \u201eAsi\u017eanova\u201c vera predvsem teologalna vera z jasno trinitari\u010dno in kristocentri\u010dno strukturo (prim. FOpom 1; FNPVod 22,41-55; 23,11; LM 9,7<\/a>). Za njegovo duhovno izku\u0161njo je zna\u010dilen doma\u010d odnos s Trojico. Po drugi strani takoj pade v o\u010di, da ima njegova vera cerkvenostno razse\u017enost, s \u010dimer presega zgolj individualisti\u010dno gledanje. Tako kot Cerkev nas tudi Fran\u010di\u0161ek u\u010di \u201eizpovedovati vero\u201c z \u201everujemo\u201c (prim. VV 9). V Oporoki izpove svojo \u201evero v cerkvah in v duhovnike\u201c (prim. FOp 4-7). Ta \u201evera v cerkvah in v duhovnike\u201c nas vodi k razumevanju drugega vidika, ki zaslu\u017ei, da ga upo\u0161tevamo: bivanjske pomembnosti Cerkve v \u017eivljenju Fran\u010di\u0161kove vere; pomembnosti, ki ni posledica popolnosti njenih \u010dlanov, zlasti hierarhije ali duhovnikov, ampak ker v njej lahko sre\u010damo Kristusa. Bog govori Fran\u010di\u0161ku v Cerkvi in po njej tudi takrat, kadar \u201eje v nevarnosti, da se podre\u201c (prim. 2 \u010cel. 10-11; 3 Tov 13), kajti tudi takrat je v njej Kristus. Fran\u010di\u0161ek Cerkve, rimske Cerkve, o kateri govori, nikoli ne bo videl kot gro\u017enje za \u017eivljenje po evangeliju, \u010deprav je ta Cerkev lahko \u201eranjena\u201c in \u201egre\u0161na\u201c. \u201eIn no\u010dem v njih videti greha, ker prepoznam Bo\u017ejega Sina v njih in oni so moji gospodarji\u201c (FOp 9). Iz njegove vere v Kristusa, ki ga sre\u010dujemo v Cerkvi in ki gre skozi vero \u201ev cerkvah in v duhovnike\u201c, razumemo, zakaj je Ubo\u017eec svoj na\u010din \u017eivljenja, ki mu ga je razodel Najvi\u0161ji (prim. FOp 14), izro\u010dil potrditvi Cerkve, in v Vodilu obljublja \u201epokor\u0161\u010dino in spo\u0161tovanje gospodu pape\u017eu Honoriju in njegovim zakonito izvoljenim naslednikom ter rimski Cerkvi\u201c (FPVod 1,2). V tej lu\u010di tudi zelo dobro razumemo, da je \u201ekatoli\u0161ka vera\u201c za svetega Fran\u010di\u0161ka eno od temeljnih meril za razlo\u010devanje kandidata (prim. FPVod 2,2), Cerkev pa merilo za pravo vero (prim. T. Matura, Francesco parla di Dio, Milano 1992).
\n\u0160e predzadnja opomba. Na njegovi poti \u201eevharisti\u010dna skrivnost predstavlja za Fran\u010di\u0161ka srce \u017eivljenja vere\u201c (P. Martinelli, Dammi fede diritta, Porziuncola 2012), kakor se med mnogimi drugimi besedili ka\u017ee v prvem Opominu. Spri\u010do te skrivnosti je potrebno aktivirati o\u010di duha ali o\u010di vere, izraz, ki ga sre\u010damo \u017ee pri sv. Avgu\u0161tinu, da bi se izognili gledanju po mesu in bi posledi\u010dno \u201ene videli in ne verovali\u201c (prim. FOpom 1,8) (prim. C. Vaiani, Vedere e credere. L’esperienza cristiana di Francesco, Milano 2000).
\nKon\u010dno se moramo spomniti, da je za Fran\u010di\u0161ka evharisti\u010dna skrivnost notranje zdru\u017eena z Besedo, tako da eno presoja po isti logiki kot drugo, za katero zahteva \u201e\u010da\u0161\u010denje\u201c (prim. FPRe 34-37), ker moramo v njej po\u010dastiti \u201eGospoda\u201c (prim. FPRe 36). Za besedami Fran\u010di\u0161ek \u201evidi\u201c Besedo; v besedah poslu\u0161a odre\u0161enjsko Besedo O\u010deta, ki je v tistem trenutku prisoten (prim. 2 FPKr 34).
\nKot lahko vidimo, Fran\u010di\u0161kova vera ni abstraktna. Danes se nam predstavlja kot pri\u010da vere: izpovedoval jo je ali jo razgla\u0161al; poveli\u010deval jo je in jo izpri\u010deval v svojem \u017eivljenju, v okolju, ki nikakor ni bilo lahko. Kaj nam Fran\u010di\u0161ek govori kot pri\u010devalec vere? Da se v tem, kar se nana\u0161a na vero, od nas zahtevajo spremembe!<\/p>\n

Zaklju\u010dek<\/strong>
\nDragi bratje in sestre, pogosto se govori, da so problem Cerkve \u201eoddaljeni\u201c. Osebno mislim, da problem niso samo ti, ampak so problem lahko tudi \u201ebli\u017enji\u201c, kadar ostanejo na \u201eVratih vere\u201c, ne da bi stopili skoznje.
\nLeto, ki ga \u017eivimo, je nujno povabilo, naj prestopimo Vrata vere, naj se imamo za romarje v temi, naj se podamo na pot, da bomo sre\u010dali Njega, ki bi ga nikdar ne iskali, \u010de nas on ne bi prvi pri\u0161el iskat (prim. sv. Avgu\u0161tin, Izpovedi 13,1). Kot je zatrdil kardinal Martini, je vera vedno \u201eprose\u010da vere\u201c, kot je bila vera modrih, nikdar pa \u201evnaprej izdelana vera\u201c, kakr\u0161na je bila vera pismoukov (prim. Mt 2,1<\/a>ss). Pavel od svojega u\u010denca Timoteja zahteva, naj \u201esi prizadeva za vero\u201c (prim. 2 Tim 2,22<\/a>), in to z vztrajnostjo \u017ee od otro\u0161tva (prim. 2 Tim 3,15<\/a>). Sprejmimo to povabilo, kot bi bilo namenjeno vsakemu izmed nas in izkoristimo to Leto milosti, da se bomo \u201espomnili dragocenega daru vere\u201c (VV 8).<\/p>\n

Kristus je vstal!<\/strong>
\n Da, resni\u010dno je vstal!<\/strong>
\nMoji dragi bratje in sestre: Veselo veliko no\u010d! Sre\u010dno pot v tem letu vere!<\/p>\n

Rim, 19. marca,
\nna praznik sv. Jo\u017eefa, 2013.<\/p>\n

Va\u0161 brat, minister in slu\u017eabnik<\/p>\n

br. Jos\u00e9 Rodr\u00edguez Carballo, ofm
\ngeneralni minister<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

“VERUJEM, GOSPOD,\u00a0VENDAR POVE\u010cAJ MOJO UBOGO VERO” (prim. Mr 9,24) V formatu PDF \u201cVstal je\u201d (Lk 24,6) Dragi moji bratje in sestre, to je izkustvo tistih, ki so jedli in pili z Njim po njegovem vstajenju (prim. Apd 10,41), in tistih, ki \u010dutijo, da so prerojeni \u201eza nepropadljivo, neomade\u017eevano in nevene\u010do dedi\u0161\u010dino\u201c (1Pt 1,4). \u201cVstal je!\u201d To je temelj… Preberi ve\u010d »Pismo generalnega ministra za Veliko no\u010d 2013<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-1006","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-ofm"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1006","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1006"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1006\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1013,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1006\/revisions\/1013"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1006"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1006"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1006"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}