<\/p>\n

SRE\u010cANJE OMOGO\u010cI SRE\u010cANJE<\/strong><\/p>\n

\u201ePojdi k mojim bratom…\u201c (Jn 20,17<\/a>).<\/em><\/p>\n

Bratje so bili za zapahi. Ne samo za zapahi vrat v dvorani zadnje ve\u010derje. Ti so bili \u0161e najmanj trdni in nepremakljivi. Otro\u0161ka roka bi jih brez posebnega napora lahko odrinila in na \u0161iroko odprla vrata v svet. Ne, njihovi zapahi niso bili ne iz lesa ne iz kovine. Ne tesar in ne kova\u010d jih nista naredila. Bili so veliko tr\u0161i in obstojnej\u0161i od vsake snovi. Ni jih moglo obdelovati ne dleto ne kladivo. Njihove zapahe je izoblikovala \u010dlovekova zagledanost v samega sebe in v ta svet in posledi\u010dno strah pred trpljenjem. Zlasti pred najhuj\u0161im, \u010desar se boji \u010dlovek, pred smrtjo.<\/p>\n

Nastajati so za\u010deli v Galileji, v okolici Cezareje Filipove. Tam jim je njihov U\u010ditelj neko\u010d zastavil vpra\u0161anje: \u201eKaj pa vi pravite, kdo sem?\u201c Kakor vedno je tudi tokrat Simon, ki ga je U\u010ditelj poimenoval Peter, povzel besedo in rekel: \u201eTi si Kristus, Sin \u017eivega Boga\u201c (prim. Mt 16,13-16<\/a>).<\/p>\n

Razodetju Njegovega Bo\u017ejega sinovstva je sledilo drugo razodetje, veliko te\u017eje sprejemljivo. \u010ce je bilo v prvem polno lu\u010di, jih je drugo zagrnilo v mrakoben vonj mrtva\u0161kih prtov. \u201eSin \u010dlovekov mora veliko trpeti, biti izro\u010den v roke velikih duhovnikov in pismoukov in biti umorjen in tretji dan vstati\u201c (prim. Mt 16,21<\/a>). Sin \u017eivega Boga zveni \u010disto druga\u010de kot veliko trpeti in biti umorjen. Ob teh napovedih zadnje niti niso sli\u0161ali. Tretji dan vstati je padlo mimo njihovih u\u0161es in njihove zavesti za dolga leta. Vse dokler se to ni zgodilo.<\/p>\n

Ko je ob tej izjavi Simon, Jonov sin, ki ga je On poimenoval Peter, hotel stvari vzeti v svoje roke, je za\u010del nastajati zapah. \u201eTo se ti nikakor ne sme zgoditi\u201c (Mt 16,22<\/a>). Peter je takrat hotel prevzeti nadzor nad Odre\u0161enikom in njegovimi dejanji. Hotel mu je predpisati in na\u010drtovati, kako naj \u017eivi svoje odre\u0161enjsko poslanstvo. Razumljivo. Hoditi za Bo\u017ejim sinom je nekaj \u010disto drugega, nekaj popolnoma druga\u010dnega kot hoditi za nekom, ki se je napotil v trpljenje in nasilno smrt. Bo\u017eji Sin \u010dloveka navdihuje in mu dviga samozavest. Ob njem tudi v samem sebi za\u010duti nekaj nezemeljskega, nekaj nadzemeljskega, bo\u017eanskega. Tudi njega obsije nekaj lu\u010di, ki \u017eari iz Bo\u017ejega Sina. V lu\u010di, ki sije iz Njega, tudi \u010dlovek postane svetlej\u0161i. Od trpljenja in smrti pa be\u017eimo. Seveda. Ustvarjeni smo bili za \u017eivljenje. Smrt je pri\u0161la \u0161ele potem, ko smo se odpovedali \u017divljenju, ko smo zdvomili nad Njegovo ljubeznijo in bolj verjeli sku\u0161njavi kakor Besedi. Kakor nosimo v sebi neizbrisen genetski zapis ustvarjenosti za \u017eivljenje, tako v nas ne neha odzvanjati spomin, da nam je zavrnitev Besede zaprla raj.<\/p>\n

Ta ob\u010dutek obsijanosti se je krepil. Postajal je vedno mo\u010dnej\u0161i. Kako se je \u0161irilo srce v trenutkih, ko je U\u010ditelj ozdravljal, ko je nasi\u010deval mno\u017eice. \u0160e bolj, ko je obujal od mrtvih. Mno\u017eice so ga strme ob\u010dudovale. \u201eKaj takega \u0161e nikoli nismo videli\u201c (Mr 2,12<\/a>). U\u010denci so bili ob njem. Nemogo\u010de je bilo, da bi U\u010ditelj delal \u010dude\u017ee, u\u010denci pa bi ostali neopa\u017eeni. Toda te opa\u017eenosti se niso branili. Nasprotno. \u017deleli bi se je \u0161e ve\u010d. On pa je vedno znova v najbolj neprimernem trenutku rekel: gremo drugam. \u0160e drugim mestom moram oznaniti veselo novico (prim. Lk 4,43<\/a>).<\/p>\n

Zapah je takrat postal \u0161e bolj oblikovan. V njih je bila neprestana \u017eelja, da bi obdr\u017eali trenutek. Radi bi se son\u010dili v soju slave, ki je za\u017earela nad njimi, On pa jih je vodil pro\u010d. Pro\u010d od slave. Pro\u010d od ljudi, ki so ga hoteli postaviti za kralja. Vabil jih je v vasi in mesta, ki ga \u0161e ne poznajo. Oditi od tam, kjer bi rad ostal \u2013 v \u010dloveku se vse upre. In On jih je vodil na vedno nova pota, v vedno nova mesta. \u0160e \u0161otor je bil preve\u010d trden, kaj \u0161ele gradovi, ki so si jih sezidali iz svojih sanj. Zapah je postajal trdnej\u0161i.<\/p>\n

Biti v njegovi dru\u017ebi je postajalo vedno bolj obetavno. Bolj ko je bil On prepoznaven in iskan, bolj so postajali prepoznavni tudi njegovi u\u010denci. Za\u010dutili so, da je napo\u010dil trenutek, ko bi to prepoznavnost formalizirali, jo na neki na\u010din sistematizirali: \u201eDaj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici\u201c (Mr 10,37<\/a>). Morda je v tem trenutku zapah postal najmo\u010dnej\u0161i. Biti z Njim ni bilo ni\u010d ve\u010d milostno dogajanje, absolutno zastonjski dar Bo\u017ejega u\u010dlove\u010denja. Dar so hoteli institucionalizirati, ga spremeniti v ustanovo odli\u010dnih mest v Kraljestvu, v katerega bi vstopili samo zaradi pravic in sijaja, ki so si jih obetali. O obveznostih sploh niso razmi\u0161ljali \u2013 v opojnosti pri\u010dakovanja jih nekako ni bilo. Bli\u017eino z njim so hoteli spremeniti v karierni dose\u017eek. V tistem trenutku se je zapah na vratih njihove svobode zasko\u010dil. Sami ga niso mogli odpreti.<\/p>\n

Ko je prvi\u010d sli\u0161ala govoriti o Njem, ji je misel pre\u0161inila nejevolja in ji zmra\u010dila obraz. \u0160e en pridigar. Cele trume se jih sprehaja po svetu in deli svojo modrost vsakomur, ki jim je pripravljen za nekaj trenutkov ponuditi u\u0161esa v poslu\u0161anje. Ljudje, ki znajo lepo govoriti, vendar ob njihovem govorjenju srce postane te\u017eko in prihodnost temna, pa \u010deprav prepri\u010dujejo, da poznajo pot in da so jo pripravljeni pokazati. Njihove besede so ostajale pritlehne, ker so bile njihove du\u0161e zapletene v podrast vsakdanje \u010dlove\u0161ke majhnosti, tekmovalnosti, zavisti. Ni jim uspelo, da bi se dvignile nad gonjo vseh proti vsem in nikoli niso v meditativnih bli\u017einah in sre\u010danjih zaplavale nad vrhovi prostranih obzorij in v prostorjih neomejenega Sonca.<\/p>\n

Ob govorici o Njem se je v njej prebudila pretekla izku\u0161nja \u2013 ne ena, cela vrsta jih je bilo \u2013 ko so pridigarjeva usta govorila besede obsodbe, njegove o\u010di pa so sijale od po\u017eelenja. Brez posebnega premi\u0161ljevanja ga je umestila med tiste, ki so ji prizadejali bole\u010dino, jo iskali in jo poni\u017eevali. Rana na njenem dostojanstvu in skelenje njene vesti sta tudi brez Njega dovolj velika. Vseh sedem demonov v njeni du\u0161i si je ob tem oddahnilo (prim. Lk 8,2<\/a>). V svojem angelskem spoznanju so vedeli, da je njihovo bivanje v \u010dloveku varno, dokler se \u010dlovek ne sre\u010da s Sinom \u010dlovekovim, ki je pri\u0161el, da bi ljudje imeli \u017eivljenje in ga imeli v izobilju (Jn 10,10<\/a>). Ko\u0161\u010dek njenega srca pa je vseeno klical po sre\u010danju z Njim. Dovolj ji je bilo vloge, ki so ji jo v \u017eivljenju odredili drugi in ji prepovedali, da bi svoj del na kakr\u0161en koli na\u010din spremenila. \u017de davno se je naveli\u010dala mesta, na katero so jo postavili drugi, pa ji niso dovolili, da bi od\u0161la drugam. Da bi za\u017eivela svojo svobodo. Potrebovali so jo, da so ob njej lahko bili po\u0161teni, spo\u0161tovanja vredni, \u010dastitljivi \u010dlani shodnice in va\u0161ke skupnosti.<\/p>\n

Ko jo je poiskal, da bi ji podaril svobodo, je zaman pri\u010dakovala nevihto iz Njegovih ust. Preve\u010dkrat je \u017ee to do\u017eivela, da bi jo moglo ponovno prizadeti. Svojo \u010dlove\u0161kost je zaprla dovolj globoko, da je tak\u0161ne povodnji niso mogle ve\u010d prizadeti. A Njegova beseda je bila druga\u010dna. Ko je spregovoril, je za\u010dutila, da ji vra\u010da dostojanstvo, da ji vra\u010da \u017eivljenje. Za\u010dutila je, da jo spo\u0161tuje, \u010deprav niti z besedico ni zmanj\u0161eval njene odgovornosti. Pred njo se je za\u010dela odpirati pot. Sre\u010danje z Njim ji je podarilo prihodnost, za katero je bila prepri\u010dana, da je nima ve\u010d.<\/p>\n

\u010cisto druga\u010dna pa je bila Njegova beseda, ko je nagovoril demone v njej. Kakor bi Stvarnik na za\u010detku stvarjenja ponovno izgovarjal \u201eBodi svetloba\u201c (1 Mz 1,3<\/a>), je iz ni\u010da zasijala lu\u010d, ki je premagala temo obsedenosti. Bila je druga\u010dna od vseh lu\u010di, ki so jih do takrat spoznale njene o\u010di. Bila je bila topla, ljube\u010da. Prina\u0161ala je \u017eivljenje. Ne, ni bil pridigar, kakor toliki drugi. V njegovih besedah je zvenelo \u017eivljenje, ve\u010dno \u017eivljenje (prim. Jn 6,68<\/a>). Ozrla se je v Njegove o\u010di. V njih je zagledala sebe, zagledala je Marijo, kakr\u0161no je nosila v svojem najglobljem hrepenenju.<\/p>\n

Zaradi tega pogleda je od\u0161la za Njim. Hodila je po cestah Galileje, Samarije in Judeje. Skozi dneve in no\u010di, pod obla\u010dnim in jasnim nebom. Za Njim ni hodila, da bi se son\u010dila v njegovi lu\u010di, za Njim je hodila, da bi smela biti v njegovi senci.<\/p>\n

Zato se ji korak ni ustavil, ko je pot za\u010dela zavijati navkreber in je postajala vedno bolj strma. Ni se ustavila, ko so ga zvezali in okronali s trnjem in prebi\u010dali do kosti in popljuvali iz prezira. Ni se ustavila, ko so mu nalo\u017eili kri\u017e in ga odvedli na kraj Lobanje. Nikoli mu ni obljubljala, da bi bila z njim pripravljena iti tudi v je\u010do in smrt (prim. Lk 22,23<\/a>), vendar bi brez pomi\u0161ljanja od\u0161la za njim tudi tja, v je\u010do in smrt. Ker v smrt ni mogla za njim, vsaj takrat \u0161e ne, je ostajala pod kri\u017eem, pri\u010da njegovega umiranja in njegove odpu\u0161\u010dajo\u010de molitve. In pri\u010da zadnje izro\u010ditve: \u201eV tvoje roke izro\u010dam svojega duha\u201c (Lk 23,46<\/a>).<\/p>\n

Ker ljubezen ne more nehati biti ljubezen, je v jutru tretjega dne pri grobu. V solzah in spominih \u2013 in ljubezni. \u201eMarija.\u201c \u201eRabuni.\u201c \u201ePojdi k mojim bratom in jim povej: Odhajam gor k svojemu O\u010detu in va\u0161emu O\u010detu, k svojemu Bogu in va\u0161emu Bogu\u201c (prim. Jn 20,11-17<\/a>).<\/p>\n

Grob ni ve\u010d pomemben, saj je nehal biti grob. V grobovih trohnijo trupla, njen Rabuni pa \u017eivi. Njegova beseda je \u0161e vedno sveta in polna \u017eivljenja, ki ga mora iz svojega sre\u010danja z Njim ponesti drugim. \u201eMarija Magdalena je od\u0161la in u\u010dencem sporo\u010dila: Gospoda sem videla\u201c (Jn 20,18<\/a>). In s tem sporo\u010dilom je sprostila zapah na njihovih vratih.<\/p>\n

Dragi bratje, v svoji kr\u0161\u010danski in fran\u010di\u0161kanski hoji za Jezusom smo vedno povabljeni, da kot Magdalena ostajamo v Jezusovi senci, da bi mogli biti nosilci njegove lu\u010di. O\u010de Fran\u010di\u0161ek je hodil za ubogim in kri\u017eanim in s tem v svet prinesel \u201enovega\u201c Jezusa Kristusa in toliko ljudi odvedel na nova pota za Jezusom Kristusom. Tako pri Magdaleni kot pri svetem Fran\u010di\u0161ku pa se je vse za\u010delo z osebnim sre\u010danjem. Vsaka evangelizacija in zato tudi nova evangelizacija se za\u010dne z osebnim sre\u010danjem z \u017eivim Jezusom Kristusom in O\u010detom v Svetem Duhu.<\/em>
\n Blagoslovljeno veliko no\u010d, bratje!<\/em><\/p>\n

p. Stane Zore
\nprovincialni minister<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

SRE\u010cANJE OMOGO\u010cI SRE\u010cANJE \u201ePojdi k mojim bratom…\u201c (Jn 20,17). Bratje so bili za zapahi. Ne samo za zapahi vrat v dvorani zadnje ve\u010derje. Ti so bili \u0161e najmanj trdni in nepremakljivi. Otro\u0161ka roka bi jih brez posebnega napora lahko odrinila in na \u0161iroko odprla vrata v svet. Ne, njihovi zapahi niso bili ne iz lesa ne… Preberi ve\u010d »Pismo provincialnega ministra za Veliko no\u010d 2013<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-1008","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-ofm"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1008","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1008"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1008\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1017,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1008\/revisions\/1017"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1008"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1008"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1008"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}