Pismo provincialnega ministra OFM za bo\u017ei\u010d<\/em>
\nV SVOBODI ODRE\u0160ENI ZA SVOBODO<\/strong><\/p>\n

<\/a>Dragi bratje,
\nGospod, ki je zaradi nas in zaradi na\u0161ega zveli\u010danja pri\u0161el iz nebes,
\nnaj vam da svoj mir!<\/p>\n

\u201eV \u0161estem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaro\u010deni z mo\u017eem, ki mu je bilo ime Jo\u017eef, iz Davidove hi\u0161e, in devici je bilo ime Marija\u201c (Lk 1,26,27<\/a>). Ko je v polnosti \u010dasov Bog sklenil, da je \u010das napovedovanja obljub potekel in je napo\u010dil \u010das izpolnjevanja obljub, tega izpolnjevanja ni hotel uresni\u010diti zgolj s svojo odlo\u010ditvijo in voljo. Lahko bi namre\u010d uporabil svojo vsemogo\u010dnost, kakor jo je uporabil, ko je ustvarjal svet. Takrat je njegova stvariteljska beseda pri\u017egala svetlobo, razdelila vodovje in kopno, ju napolnila z \u017eivljenjem ter vse to v \u0161estem dnevu izro\u010dila \u010dloveku, v katerega je vdihnila o\u017eivljajo\u010dega duha.<\/p>\n

Mar ne bi mogel isti Bog z enako mo\u010djo uresni\u010diti tudi odre\u0161enja \u010dloveka, ki je v raju odprl svoje uho in izro\u010dil svoje srce drugi in druga\u010dni besedi. Po tej besedi, ki ni bila beseda \u017eivljenja, je vanj vstopil dvom. Harmoni\u010dnost njegovega \u017eivljenja z Bogom, z ljudmi in s stvarstvom se je v hipu razbila v \u010drepinje, ki so se mu zarezale v o\u010di in v srce, da na Bo\u017ejem in \u010dlove\u0161kem obli\u010dju ni znal ve\u010d prepoznati potez svoje podobe in ni bil ve\u010d sposoben ljubiti \u2013 ne Boga in ne bli\u017enjega. Te \u010drepinje so okoli njega postavile plot, ki ga je lo\u010dil od Boga in \u010dloveka. Za\u010del se je skrivati pred Bogom in pred odgovornostjo za svoje odlo\u010ditve in dejanja.<\/p>\n

Bog je v dejanju \u010dlovekovega dvoma v njegovo dobronamernost in ljubezen ob tem, da je bil Stvarnik in O\u010de, postal \u0161e veliki Iskalec. Hodil je za \u010dlovekom, ki se je v svojem strahu in sramu umikal Bo\u017ejemu obli\u010dju in pogledu. \u201eAdam, kje si?\u201c (prim. 1 Mz 3,9<\/a>). Iskal ga je v rajskem vrtu, iskal ga je po vseh potih od kaldejskega Ura do obljubljene de\u017eele, po Egiptu in Babilonu, v pala\u010dah in ob \u010dredah. V vsakem sre\u010danju s \u010dlovekom je \u010dloveku vra\u010dal odgovornost in z njo dostojanstvo. Tako je \u010dloveku na samem za\u010detku njune skupne zgodbe pokazal, da ne bo ni\u010desar naredil brez njega, hkrati pa ga nobeno \u010dlovekovo dejanje ne bo odvrnilo od tega, da bi ravnal po \u010dlove\u0161ko, da bi tudi Bog \u010dloveku pokazal hrbet in se ne bi ve\u010d menil zanj. \u201eKajti Bog sem in ne \u010dlovek, Sveti sem v tvoji sredi\u201c (Oz 11,9<\/a>).<\/p>\n

In ker je Bog, tudi ni mogel ravnati druga\u010de, \u201ekajti sebe ne more zatajiti\u201c (2 Tim 2,13<\/a>) in \u201ese ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica\u201c (Rim 11,29<\/a>). \u010ceprav se sli\u0161i protislovno, je Bog moral vedno znova za\u010denjati pogovor s \u010dlovekom. Ustvaril ga je namre\u010d svobodnega, saj mu je hotel podariti svojo ljubezen. Ljubezen pa je mo\u017ena samo v svobodi. Prisila rodi kve\u010djemu vdanost v usodo, okovi prepustitev, ljubezen pa sprejemanje in daritev. Po grehu Bog ni imel ve\u010d pred seboj svobodnega \u010dloveka. Z grehom je \u010dlovek zavrgel svojo svobodo. \u010ceprav je mislil, da bo z dejanjem, s katerim se je odtegnil poslu\u0161nosti Bo\u017eji besedi, postal do konca svoboden, da bo kakor Bog, je v resnici do\u017eivel vse svoje meje \u2013 kot najstra\u0161nej\u0161o in najbolj dokon\u010dno mejo je do\u017eivel smrt. Kakor je ljubezen \u017eivljenje, je odsotnost ljubezni smrt. Ljubezen in svoboda sta sestri, ki z roko v roki pred Bogom \u017eivita v \u010dlovekovem srcu, kjer pa eno od obeh zatajimo, se ji odpovemo ali jo poteptamo, tam namesto veselja in \u017eivljenja zagospoduje smrt.<\/p>\n

Odre\u0161iti \u010dloveka je torej pomenilo odre\u0161iti ga v njegovi svobodi. Zato Bog ni mogel ponoviti vzorca stvarjenja, v katerem je bil \u010dlovek zgolj tisti, ki je bil obdarovan \u2013 obdarovan z \u017eivljenjem, svobodo in dostojanstvom. Ker je zapravil dostojanstvo, svobodo in \u017eivljenje, je Bog moral \u010dloveka, ki se je s svojim odpadom izro\u010dil smrti, pritegniti v odre\u0161enjsko dogajanje. Samo nekdo, ki v odre\u0161enjski zgodovini postal Bo\u017eji sogovornik, je lahko postal odre\u0161en tudi v svoji svobodi. V odre\u0161enju je \u010dlovek moral postati tisti, ki sprejme Bo\u017ejo Besedo, ji verjame in ji zaradi tega v zaupanju izro\u010di vso svojo ljubezen.<\/p>\n

V tem je velika skrivnost angelovega oznanjenja Mariji. \u201ePozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj! Ne boj se, Marija, kajti na\u0161la si milost pri Bogu. Glej, spo\u010dela bo\u0161 in rodila sina, in daj mu ime Jezus.\u201c \u201eKako se bo to zgodilo, ko ne poznam mo\u017ea?\u201c \u201eSveti Duh bo pri\u0161el nadte in mo\u010d Najvi\u0161jega te bo obsen\u010dila.\u201c \u201eGlej, Gospodova slu\u017eabnica sem, zg\u00f4di se mi po tvoji besedi!\u201c (Lk 1,28-38<\/a>). Iz tega pogovora sije dosledno Bo\u017eje spo\u0161tovanje \u010dlovekove svobode. Odre\u0161enje se lahko uresni\u010di samo v svobodi.<\/p>\n

Svobodna odlo\u010ditev za Boga, ki jo je Marija izrazila z besedami svoje privolitve, je postala rodoviten trenutek, da je Bog lahko za\u017eivel v \u010dloveku in v \u010dlove\u0161tvu. Duh je lahko rodoviten samo tam, kjer mu odprejo vrata, kjer so ga pripravljeni sprejeti in slediti njegovim navdihom. Tam, kjer \u010dlovek v dostojanstveni poni\u017enosti prizna Bo\u017eje veli\u010dastvo in gospostvo in pristane na rodovitnost v Bo\u017eji besedi, v njegovi volji. Tudi Jo\u017eef, Marijin zaro\u010denec, ki ga je njena nose\u010dnost spravila v stisko, jo je nameraval skrivaj odsloviti, dokler je razmi\u0161ljal samo na temelju \u010dlove\u0161ke logike. Zgolj \u010dlove\u0161ka logika ne pride dlje, kot do pisanja lo\u010ditvenih listov. Ko pa je prisluhnil besedi, ki jo je v njegovo odlo\u010ditev spregovoril Bog, je njegov odnos postal rodoviten in je bil sposoben Marijo in njenega otroka sprejeti k sebi in jima ponuditi varstvo in za\u0161\u010dito.<\/p>\n

Jezus Kristus, u\u010dlove\u010deni Bog, Beseda, ki je postala \u010dlovek in prebivala med nami, je vse svoje zemeljsko \u017eivljenje nadaljeval dialo\u0161ki odnos s \u010dlovekom, ki ga je pri\u0161el odre\u0161it. Pastirji so prisluhnili besedi in oznanilo o \u010dudovitem rojstvu v Betlehemu prvi sporo\u010dili drugim. Janez je v Jordanu v poslu\u0161nosti Besedi zajel vodo in jo v krstu izlil na glavo tistega, pred katerim ni bil vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal. Simon Peter si je za\u017eelel, da bi mu umil ne samo noge, ampak tudi roke in glavo, da bi le imel dele\u017e v njegovem kraljestvu. Simon iz Cirene je pristopil k njemu in si skupaj z njim nalo\u017eil jarem kri\u017ea, da sta v korak stopala proti Kalvariji. Desni razbojnik ga je ob do\u017eivljanju njegovega umiranja prosil, naj se ga spomni, ko bo pri\u0161el v svoje kraljestvo. In Mati, ki je stala pod kri\u017eem, je v privolitvi ponovno nemo sklonila glavo ob Njegovi besedi: \u201e\u017dena, glej, tvoj sin\u201c (Jn 19,26<\/a>).<\/p>\n

Po vseh teh je odre\u0161enja dobivalo svoje mesto med ljudmi. V sprejemanju Bo\u017eje besede in v poslu\u0161nosti tej besedi so postali in ostajajo veliki vzor \u010dlovekovega dostojanstva in svobode, ki ju je v njih z odre\u0161enjem obnavljal Jezus Kristus, ki se, \u201e\u010deprav je bil v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo slu\u017eabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor \u010dlovek\u201c (Flp 2,6-7<\/a>). Tudi Jezusovo odre\u0161enje je postajalo rodovitno v poslu\u0161anju O\u010detove besede, v nasi\u010devanju z njegovo voljo, v no\u010deh, polnih molitve in O\u010detove bli\u017eine.<\/p>\n

<\/a>Dragi bratje. To sporo\u010dilo bo\u017ei\u010da, na\u010din, na katerega Bog odre\u0161uje \u010dloveka, nas v na\u0161em \u017eivljenju vabi in spodbuja k dvojemu. Najprej nam govori, da so na\u0161i medsebojni odnosi lahko odre\u0161enjski in rodovitni, \u010de po O\u010detovem in Jezusovem zgledu tudi svobodo \u017eivimo v brezpogojnem spo\u0161tovanju dostojanstva svojega brata, ki si prizadeva slu\u017eiti Bogu in ljudem v istih obljubah in v istem habitu, kakor si to prizadevam sam. Nih\u010de izmed nas ne more \u017eiveti svojega dostojanstva in svobode, dokler po Bo\u017ejem zgledu ne spo\u0161tuje dostojanstva in svobode svojega brata. Zato ostajamo ujetniki nami\u0161ljene svobode, malikovalci iluzije svobode vse dotlej, dokler v svojih odnosih, ki jih najprej izra\u017eamo s svojim govorjenjem, potem pa tudi s svojimi konkretnimi dejanji, kateremukoli bratu jemljemo njegovo dostojanstvo in z njim povezano svobodo. Spo\u0161tovanje, dostojanstvo in svoboda namre\u010d niso tori\u0161\u010de na\u0161ega teoreti\u010dnega razpravljanja, \u010de ho\u010demo v teh temeljnih prvinah biti podobni Bogu v njegovem odnosu do \u010dloveka. Bog ni teoretik. O spo\u0161tovanju ne govori, o svobodi ne govori, o dostojanstvu ne govori, ampak spo\u0161tuje in osvobaja, ker ljubi.<\/p>\n

Potem pa nas to sporo\u010dilo bo\u017ei\u010da nagovarja v na\u0161em odnosu do ljudi, med katerimi \u017eivimo svoje fran\u010di\u0161kanstvo in h katerim smo poslani kot bratje, bodisi neduhovniki bodisi duhovniki. Kadarkoli se Fran\u010di\u0161kov brat pribli\u017ea \u010dloveku, bi ta moral v tej bli\u017eini za\u010dutiti prenovljeno zavest osebnega dostojanstva, potrditev v svobodi, za katero nas je oprostil Kristus. In tudi tukaj bomo morali vedno znova pristopati v velikem spo\u0161tovanju, kot do tistih, ki so na\u0161i gospodarji, \u010de ho\u010demo dosledno \u017eiveti svojo fran\u010di\u0161kansko identiteto manj\u0161ih bratov. Kajti, bratje, odre\u0161enje je lahko samo odre\u0161enje konkretnega \u010dloveka s konkretnimi besedami in dejanji spo\u0161tovanja in ljubezni, ali pa ga spremenimo v figov list, s katerim ne dose\u017eemo ni\u010d drugega, kot da razodevamo svojo goloto.<\/p>\n

Dragi bratje, vsem \u017eelim, da bi z veseljem in hvale\u017enostjo sprejeli Bo\u017eji dar u\u010dlove\u010denja, s katerem je Bog za\u010del uresni\u010devati na\u0161e odre\u0161enje, da bomo tudi mi lahko utele\u0161ali besedo, ki jo Bog govori v na\u0161e \u017eivljenje ter tako v dejanjih prina\u0161ali sporo\u010dilo odre\u0161enja vsem, h katerim nas bo poslala Bo\u017eja ljubezen. Vsem vo\u0161\u010dim blagoslovljene bo\u017ei\u010dne praznike in Bo\u017eje bli\u017eine v novem letu 2014.<\/p>\n

Naj vas Bog blagoslovi in stori, da mu boste vedno blizu.<\/p>\n

p. Stane Zore
\nprovincialni minister<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pismo provincialnega ministra OFM za bo\u017ei\u010d V SVOBODI ODRE\u0160ENI ZA SVOBODO Dragi bratje, Gospod, ki je zaradi nas in zaradi na\u0161ega zveli\u010danja pri\u0161el iz nebes, naj vam da svoj mir! \u201eV \u0161estem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaro\u010deni z mo\u017eem, ki mu je bilo ime Jo\u017eef, iz Davidove… Preberi ve\u010d »V svobodi odre\u0161eni za svobodo<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1283,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-1282","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-ofm"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1282","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1282"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1282\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1284,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1282\/revisions\/1284"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1283"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1282"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1282"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1282"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}