{"id":1346,"date":"2014-04-15T15:54:16","date_gmt":"2014-04-15T13:54:16","guid":{"rendered":"http:\/\/www.franciskani.si\/?p=1346"},"modified":"2014-04-15T15:56:14","modified_gmt":"2014-04-15T13:56:14","slug":"iscite-in-boste-nasli","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.franciskani.si\/?p=1346","title":{"rendered":"I\u0161\u010dite in boste na\u0161li"},"content":{"rendered":"

Pismo provincialnega ministra za Veliko no\u010d 2014<\/em><\/p>\n

\u201eGospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga polo\u017eili,\u201c (Jn 20,2<\/a>).<\/p>\n

Dragi bratje in sestre,
\nKristus, kri\u017eani, umrli, pokopani in od mrtvih vstali, naj vam da svoj mir!<\/p>\n

$\"stane\"$ <\/a>Tisti petek, ki je v zgodovino kr\u0161\u010danstva vstopil kot veliki petek, je bil zaznamovan z dvojnim do\u017eivljanjem. Na eni strani so klali velikono\u010dno jagnje in praznovali pasho. Spominjali so se Bo\u017eje zvestobe in dobrote, ki jih je re\u0161ila iz egiptovskega su\u017eenjstva, jih vodila skozi kaos morja in skozi smrt pu\u0161\u010dave v de\u017eelo obljube, v de\u017eelo \u017eivljenja. Prazni\u010dno ozra\u010dje je dopolnjevala \u0161e zavest, da ni nikogar ve\u010d, ki bi ogro\u017eal izro\u010dilo starih, ki bi ru\u0161il temelje starodavnega verovanja in urejenosti dru\u017ebe. Na drugi strani so pokopavali tistega, za katerega je eden izmed u\u010dencev na poti v Emavs dejal: \u201eMi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael\u201c (Lk 24, 21<\/a>) in s tem izrazil eno najbolj pretresljivih bole\u010din, ki so zapisane v Novi zavezi. Jezus je umrl ob uri, ko so klali velikono\u010dna jagnjeta, niso mu strli kosti, kajti jagnje je moralo biti neopore\u010dno, pokopali so ga kot kralja, saj je Nikodem prinesel pribli\u017eno sto funtov zmesi mire in aloe, in polo\u017eili so ga v grob, v katerega \u0161e nih\u010de ni bil polo\u017een.<\/p>\n

Vse te izjemnosti pa niso pomagale \u201e\u017ealujo\u010dim ostalim\u201c. Zanje je bil pokop dokon\u010den. Tako zelo dokon\u010den, da je bila Marija Magdalena, ki je v ranem jutru prvega dneva v tednu, ko je bilo \u0161e temno, pohitela h grobu, zaprepadena, morda bi lahko uporabili besedo razo\u010darana, ker je grob na\u0161la prazen. Zadnja stvar, ki jo je pri\u010dakovala, je bil prazen grob. V evangelijih ne pi\u0161e, ali je bila Marija zraven, ko je Jezus napovedoval svoje trpljenje, smrt in vstajenje. O tem je pogosto govoril. Odkar so ga u\u010denci za\u010deli spoznavati in ga sprejemati kot Mesija, jim je vedno znova pripovedoval, da je Mesija na druga\u010den na\u010din. Ne vojskovodja. Ne na \u010delu naroda. Ne revolucionar. Ne tako, kakor se je predstava o Mesiju zasidrala v spominu in pri\u010dakovanju njegovega ljudstva. Njegovo mesijanstvo bo razodelo neskon\u010dno O\u010detovo ljubezen do \u010dloveka in \u010dlove\u0161tva. A ta ljubezen, tako kakor vsaka ljubezen, nima ni\u010d opraviti z zmagoslavjem, z vzvi\u0161enostjo, z nadvlado. Ljubezen vedno slu\u017ei. A za Marijo tako kot za ostale Jezusove u\u010dence so besede o slu\u017eenju, o vstajenju, o obuditvi od mrtvih tako neizmerno presegale sposobnost izkustva in dojemanja, da jih sploh niso zares sli\u0161ali. Bila je ena od \u017eena, ki sta ob pokopu stali od dale\u010d in opazovali, kam je Jo\u017eef iz Arimateje polo\u017eil Jezusa (prim. Mr 15,47<\/a>). Vsakdanjemu izkustvu, ki jo je prepri\u010devalo, da mrtvi kljub veri v vstajenje mrtvih ostajajo v svojih grobovih, je verjela bolj, kakor Jezusovim besedam. Zato je prvi dan v tednu \u0161la h grobu. Grob namre\u010d v \u010dlove\u0161kem \u010dutenju pomeni gomilo in truplo pokojnega v njej.<\/p>\n

$\"The_resurrection_day_\"$ <\/a>Spoznanje, da je grob prazen, jo je napolnilo z zgro\u017eenostjo. Ne z negotovostjo, kaj bi lahko pomenilo vstajenje, ki se vsekakor izmika vsakemu \u010dlovekovemu \u010dutenju in razmi\u0161ljanju. Ampak z zgro\u017eenostjo, kaj se je zgodilo s truplom. Nekdo ga je moral vzeti. In kje bi lahko bilo sedaj. Njeno do\u017eivljanje je tako polno vpra\u0161anj, da ji ne pride niti na kraj pameti in je ne obide noben preblisk o tem, kar je govoril Jezus. Vse, do \u010desar se dokopljeta njeno \u010dutenje in zavest, je: Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga polo\u017eili.<\/p>\n

Gospoda so vzeli in ne vemo, kje je. S temi besedami bi lahko izrazili tudi ob\u010dutje sodobnega \u010dloveka, morda kdaj pa kdaj tudi ob\u010dutje sodobnega manj\u0161ega manj\u0161ega brata. Svet namre\u010d i\u0161\u010de pre\u017eivetje. V njem je globoko zasidrano hrepenenje po jutri\u0161njem dnevu, po smislu, po cilju, po izpolnitvi. Isto\u010dasno pa zore jutri\u0161njega dneva \u0161e ne vidi, smisla ne do\u017eivlja, cilj se mu zdi nedosegljiv. Zaradi tega je sodobni \u010dlovek tolikokrat razo\u010daran v svojem pri\u010dakovanju, v svojem \u017eivljenju. Vedno znova se vra\u010da h grobu in grob ostaja prazen. On pa ne ve, kje naj bi bil tisti, ki bi moral biti v grobu, da njegovo pri\u010dakovanje ne bi bilo zbegano.<\/p>\n

Prav v tej to\u010dki pa se sre\u010dujeta Jezus, Odre\u0161enik, in sodobni \u010dlovek. Jezus je namre\u010d v smrti dosegel skrajno obrobje \u010dlove\u0161kega. Podal se je na zadnjo periferijo bivanja in vstopil v nebivanje. Ali \u010dlovek lahko odide dlje, kot do svojega groba. To je v zgolj tosvetnem pojmovanju zadnji domet \u010dlove\u0161kega \u017eivljenja: smrt in polo\u017eenost v grob. Hamlet gre s svojim \u201eumreti, spati, sanjati, ni\u010d ve\u010d\u201c celo predale\u010d \u2013 tukaj gre samo za umreti; brez spanja in brez sanj.<\/p>\n

Glede na razmi\u0161ljanje pape\u017ea Fran\u010di\u0161ka se zdi, \u201eda imajo nekateri kristjani nekak\u0161en postni \u010das brez velike no\u010di. Seveda priznam, da veselja ne \u017eivimo na isti na\u010din v vseh \u017eivljenjskih stopnjah in okoli\u0161\u010dinah, ki so v\u010dasih zelo hude. \u010clovek se navadi in spremeni. Vedno pa ostane vsaj svetlobni \u017earek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskon\u010dno in nad vse ljubljeni. Razumem osebe, ki se nagibajo k \u017ealosti zaradi hudih te\u017eav, ki jih morajo prestajati. Toda po\u010dasi je le treba dovoliti, da se za\u010denja porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje tudi sredi najhuj\u0161ih stisk: ‘Ostal sem dale\u010d od miru, pozabil sem, kaj je sre\u010da \u2026 To si ho\u010dem priklicati v spomin, da bom mogel upati: Gospodove milosti niso kon\u010dane, njegove milosr\u010dnosti niso iz\u010drpane. Obnavljajo se vsako jutro, velika je njegova zvestoba \u2026 Dobro je, tiho \u010dakati Gospodove pomo\u010di’ (Å½al 3,17.21-23.26<\/a>)\u201c (Veselje evangelija, 6).<\/p>\n

\u010ce Marija Magdalena ni bila sposobna niti pomisliti na to, da bi Jezus lahko vstal, moramo tudi manj\u0161i bratje na\u0161ega \u010dasa slediti spodbudi pape\u017ea Fran\u010di\u0161ka in se podati na obrobje. Se pravi tja, kjer ni misli na vstajenje, na odre\u0161enje. Dejansko je to najbolj oddaljeno obrobje dana\u0161njega sveta. Tam stopamo v svet nesmisla, v svet zgolj tega trenutka, v katerem je dovoljeno vse, kar znam in zmorem, v svet, v katerem ni nobenega \u017earka svetlobe in prihodnosti. Ko se \u010dlovekovo \u017eivljenje ujame zgolj v sedanji trenutek, izgubi vse odnose, izgubi vse vrednote, izgubi vse. Ostane golo, neizmerno ranljivo in neskon\u010dno kon\u010dno. Kot tak\u0161no postane nesmiselno, postane bolezen za smrt.<\/p>\n

Na ta podro\u010dja se moramo manj\u0161i bratje podati kot bera\u010di smisla. \u201e’Nemirno je na\u0161e srce, dokler ne po\u010dije v tebi,’ je dejal sv. Avgu\u0161tin. To je resni\u010dno popotni\u0161tvo srca, najvi\u0161ji izraz na\u0161ega ubo\u0161tva: ve\u010dno ostajati bera\u010di smisla. V tem iskanju sta sre\u010danje in odpoved (prim. Flp 3,7-9<\/a>), predvsem pa je strastnost in veselje; veselje, ki nam ga nih\u010de ne more vzeti (prim. Jn 16,22<\/a>), veselje zaradi najdenega zaklada, ki v polnosti opravi\u010duje prodajo vsega (prim. Mt 13,44-52<\/a>), ki opravi\u010duje katerokoli odpoved. Kako veliko in lepo je to, kar smo na\u0161li! Tako nekaj velikega in lepega je, da vemo, da si nas je Bog zamislil, da nas je ustvaril in da nas ljubi (prim. LegsC 46), da se ne bomo nikoli nehali zahvaljevati O\u010detu usmiljenja (prim. 2 Kor 1,3<\/a>) za poklic, ki nam je bil podarjen in ki nam ga je ‘z besedo in z zgledom […] kazal in u\u010dil na\u0161 bla\u017eeni o\u010de Fran\u010di\u0161ek, njegov [Gospodov] resni\u010dni ljubitelj in posnemovalec’ (KlOp 5)\u201c (Po\u017eivi Bo\u017eji dar, 23).<\/p>\n

Iti na obrobje pomeni postati obroben. Ni\u010d ve\u010d igrati glavne vloge na tem prizori\u0161\u010du sveta. Ni\u010d ve\u010d iskati svetlobe \u017earometov in naslovov na prvih straneh \u010dasopisov. Iti na obrobje pomeni postati anonimen v velikem svetu navidezne resni\u010dnosti, ki mimogrede ustvarja zvezde in jih uga\u0161a. Isto\u010dasno pa to pomeni biti blizu \u017eivljenju v utripanju njegovega srca. Tukaj ni ni\u010d narejenega, ni\u010d zlaganega. Na obrobju, na katerega se je podal Kristus, ljudje v resnici \u017eivijo, se bojujejo in umirajo. Dale\u010d od kamer in od novinarskega zanimanja. Iti na obrobje pomeni stopiti v anonimnost. Z drugo besedo to pomeni, da odlo\u010ditev za obrobje pomeni zavestno odlo\u010ditev za anonimnost. Svet nas ne pozna, kakor njega ni spoznal (prim. 1 Jn 3,1<\/a>).<\/p>\n

Dragi bratje, k temu nas vabi pape\u017e Fran\u010di\u0161ek, k temu nas vabi petsto let na\u0161e province, k temu nas vabi Gospod Jezus Kristus, v katerem je Bog dokazal, da je tako vzljubil svet, da bi se nih\u010de ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak imel ve\u010dno \u017eivljenje. Bomo v odlo\u010ditvi za anonimnost sposobni ljudem na\u0161ega \u010dasa povedati, da je grob prazen, ker je Tisti, ki je bil polo\u017een vanj, vstal in \u017eivi in hodi pred nami.<\/p>\n

Vsem \u017eelim blagoslovljeno veliko no\u010d. Z Gospodom Jezusom prina\u0161ajte veselje in upanje vsem ljudem.<\/p>\n

p. Stane Zore OFM
\nprovincialni minister<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"