V slu\u017ebi Bogu in ljudem<\/h1>\n

<\/a>Spo\u0161tovani bratje in sestre, Gospod, ki je veliki darovalec dobrega, naj vam podari svoj mir!<\/p>\n

Sveti Fran\u010di\u0161ek Asi\u0161ki, ki je v svojem \u017eivljenju zahrepenel po Gospodu Jezusu Kristusu, ubogem in kri\u017eanem, nas povezuje v na\u0161em skupnem prizadevanju, da bi evangelij Gospoda Jezusa dobil odlo\u010dilno mesto v na\u0161em vsakdanjem \u017eivljenju. Sveti Fran\u010di\u0161ek z vsem, kar je \u017eivel in kar nam je zapustil, na poseben na\u010din stopa pred nas na Fran\u010di\u0161kovo nedeljo. To praznovanje nam vsako leto znova ponuja prilo\u017enost, da se Fran\u010di\u0161kovi bratje iskreno zahvalimo vsem vam, ki svojo vero \u017eivite z nami. Zahvaljujemo se vam, da prihajate v na\u0161e cerkve, kjer poslu\u0161ate Bo\u017ejo besedo, prejemate zakrament usmiljenja in pristopate k mizi kruha mo\u010dnih. Zahvaljujemo se vam, da smo navzo\u010di v va\u0161ih molitvah, v va\u0161i skrbi za nas. Ta se ka\u017ee na razli\u010dne na\u010dine: od sodelovanja v razli\u010dnih oblikah \u017eivljenja na\u0161ih samostanov in \u017eupnij, kjer razmi\u0161ljate in i\u0161\u010dete, kako bi Bog lahko postal bolj navzo\u010d v na\u0161em \u017eivljenju in delovanju, pa do materialne pomo\u010di, v kateri vedno znova do\u017eivljamo va\u0161o dobroto in velikodu\u0161nost. Naj Bog blagoslovi vas in vse, kar storite za vse nas.<\/p>\n

Letos se ob tej prilo\u017enosti zahvaljujem tudi vsem tistim va\u0161im in na\u0161im prednikom, ki so v preteklosti sicer v druga\u010dnih okoli\u0161\u010dinah, pa z enako pripravljenostjo srca, uresni\u010devali svojo poklicanost. Letos namre\u010d obhajamo 500-letnico ustanovitve na\u0161e province, se pravi tiste upravne ustanove reda, ki se je oblikovala skozi vsa ta stoletja in danes \u017eivi v Slovenski fran\u010di\u0161kanski provinci svetega Kri\u017ea. Pregovor pravi, da je zgodovina u\u010diteljica \u017eivljenja. Glede na dogajanje v svetu moramo priznati, da smo ljudje v\u010deraj in danes dokaj slabi u\u010denci. Najbr\u017e zaradi tega, ker iz zgodovine prena\u0161amo samo podatke, jih spravljamo v svojih arhivih in v svojem spominu. Ne prena\u0161amo pa do\u017eivetij ljudi, njihovih upanj in strahov, njihovih \u017eelja in hrepenenj. Zato zgodovina vse preve\u010d ostaja prenos podatkov, ne pa sre\u010danje z \u017eivljenjem, z ljudmi. Zaradi tega smo tolikokrat tako slabi u\u010denci.<\/p>\n

Ko smo ob praznovanju 500-letnice poslu\u0161ali prispevke znanstvenega simpozija o okoli\u0161\u010dinah, v katerih so delovali na\u0161i bratje v preteklosti, in o delih, ki so jih opravili na\u0161i bratje skozi ta \u010das, sem prihajal do dvoje spoznanj.<\/p>\n

Prvo spoznanje se je rodilo iz razmi\u0161ljanja o zgodovini kot taki. Pri\u0161el sem do prepri\u010danja, da zgodovina ne pripada tistemu, ki jo preiskuje, ki brska po arhivih in odkriva sledi \u010dasa. Ta \u010dlovek zgolj stoji pred darom, ki so ga predenj polo\u017eili drugi ljudje, ljudje nekega drugega \u010dasa. Zgodovina pripada tistemu, ki jo je ustvarjal in ne tistemu, ki jo preiskuje, kakor \u017eivljenje pripada tistemu, ki ga \u017eivi, in ne tistemu, ki ga morda opazuje od zunaj. Nih\u010de ne more imeti oblasti nad njim. Tisti, ki je zgodovino \u017eivel, ni nikoli dal avtorskih pravic nad svojim \u017eivljenjem in svojim \u010dasom komu drugemu. Zato moramo pred zgodovino vedno stati z velikim spo\u0161tovanjem. V njej so namre\u010d ljudje in dogodki, ki so jih ustvarjali, mi pa smemo vanjo gledati in skozi to zrenje prej sku\u0161ati razumeti svoj \u010das, kot oblikovati njihovega. Na neki na\u010din moramo biti podobni restavratorjem, ki dvignejo prah in umazanijo z neke podobe, nikakor pa jim ne pride na misel, da bi jo popravljali po svojem okusu ali po okusu \u010dasa.<\/p>\n

Drugo spoznanje pa je dozorelo skozi poslu\u0161anje o delih, ki so se jih skozi vsa ta leta lotevali na\u0161i bratje. Bili so dejavni na toliko razli\u010dnih podro\u010djih, da \u010dlovek ostrmi nad bogastvom, ki so ga ustvarjali. Vsa ta pisanost ustvarjalnih podro\u010dij pa ima vendar skupni imenovalec. Prav ta skupni imenovalec je na\u0161im bratom v preteklosti pomagal, da se njihovo \u017eivljenje in delo ni razletelo, da se ni razpr\u0161ilo v posamezne drobce, ampak je ostajalo povezano v eno samo celoto, ki zgovorno stopa tudi v na\u0161 \u010das. Ta skupni imenovalec vsestranskega snovanja na\u0161ih bratov v preteklosti je bilo oznanjevanje evangelija. Lahko bi tudi rekli, da je pastoralno delovanje vso ustvarjalno pestrost povezovalo v eno. Bratje so se ob razvijanju svojih talentov zavedali, da morajo vsak dar dati v slu\u017ebo tistemu, ki jim je ta dar dal, torej v slu\u017ebo Bogu, ki je v velikodu\u0161nosti neprekosljiv. Dati svoje darove v slu\u017ebo Bogu pa pomeni stopiti v Fran\u010di\u0161kovo logiko daru in vra\u010danja. Sveti Fran\u010di\u0161ek se je namre\u010d dobro zavedal, da vse to, kar ima, ni njegovo, ampak je last tistega, ki mu je to podaril. Vse ima namre\u010d samo na posodo, ni\u010desar nima v posesti. Zato mora biti v vsakem trenutku pripravljen, da posojilo vrne posojevalcu. Tega pa Fran\u010di\u0161ek ne dela v nekak\u0161ni poduhovljeni izgubljenosti, ampak v konkretnosti \u010dloveka, ki potrebuje pomo\u010d. Ko je Fran\u010di\u0161ek sre\u010dal reve\u017ea, je spoznal, da mora Bogu preko tega \u010dloveka, tega siromaka v potrebi, vrniti dar, ki mu ga je Gospod dal.<\/p>\n

Tak\u0161en odnos nas obvaruje napuha. Pravzaprav lahko samo v tak\u0161nem odnosu za\u010dnemo razumeti, zakaj je Fran\u010di\u0161ek za svoje brate izbral ime manj\u0161i bratje. Nekdo, ki samo vra\u010da posojilo, se ne bo nikoli postavil nad tistega, kateremu\u00a0posojilo vra\u010da. Vedno se bo zavedal, da ostaja dol\u017enik. Ne bo mu pri\u0161lo na misel, da bi vra\u010danje posojila spremenil v dobroto, v velikodu\u0161nost, v \u010dlovekoljubje in v toliko drugega, kar si v\u010dasih vtisnemo v svojo vest in se s tem pona\u0161amo pred seboj in pred drugimi.<\/p>\n

Tako razumljena in \u017eiveta Fran\u010di\u0161kova logika daru spremeni vse na\u0161e odnose: dru\u017einske, zakonske, sosedske, ob\u010destvene, dru\u017ebene, poklicne … \u010disto vse. V tako razumljenem svetu vsak postane slu\u017eabnik drugega in se mu vedno pribli\u017ea z velikim spo\u0161tovanjem. Na\u0161e sposobnosti in talenti niso ve\u010d sredstvo, s katerim bi druge obvladali ali jih celo premagali, ampak postanejo povabilo, da se drugim pribli\u017eamo in jim slu\u017eimo s tem, kar smo in kar znamo. V istem hipu, ko darovi niso ve\u010d v slu\u017ebi uveljavljanja, tudi pomanjkljivosti, ki jih imamo, niso ve\u010d podro\u010dje razo\u010daranja, nezadovoljstva in kompleksov. Nasprotno, kakor na\u0161i darovi odpirajo prostor za bli\u017enjega, isto\u010dasno tudi pomanjkljivosti postanejo povabilo na pot k bratom in sestram. Kakor z darovi vra\u010damo posojilo Bogu preko \u010dloveka, tako v na\u0161ih pomanjkljivostih drugi ljudje vra\u010dajo posojilo Bogu preko nas. V logiki daru vse postane povabilo k sre\u010danju. Vse to, kar imamo, in tisto, \u010desar nimamo, vse nas usmerja k drugim, k bli\u017enjim.<\/p>\n

<\/a><\/p>\n

Mislim, da so na\u0161i bratje v preteklosti znali to razumeti in tudi \u017eiveti, \u010deprav morda niso uporabljali izrazov, ki jih uporabljamo mi. Ko so pridigali, so pridigali zato, da bi \u010dloveka pribli\u017eali Bogu, ko so slikali, so slikali, da bi \u010dloveku pribli\u017eali Boga, ko so skladali, so \u010dloveku \u017eeleli razodeti nekaj nebe\u0161kega \u2026 Kje bi se lahko ustavilo to na\u0161tevanje? V vsaki ustvarjalnosti pa sta bila pred njimi oba: \u010dlovek in Bog. Prav zaradi tega so lahko v vsej razli\u010dnosti vedno ostajali bratje med seboj in bratje ljudem, h katerim so bili poslani.<\/p>\n

Morda na\u0161 \u010das, v katerem do\u017eivljamo vso silovitost in hkrati nemo\u010d \u010dlovekovega uma, na poseben na\u010din potrebuje \u017eivljenje in odnose, ki izhajajo iz logike daru. Samo tako bomo lahko nehali biti drug drugemu tekmeci. Samo tako bomo drug drugega nehali ogro\u017eati. Samo tako se drug drugega ne bomo ve\u010d bali. Samo tako bomo lahko ustvarjali odnose, v katerih ne bo nih\u010de postajal sredstvo za uveljavljanje in uresni\u010devanje drugega. Samo tako bomo lahko besedi brat in sestra za\u010deli uporabljati v Fran\u010di\u0161kovem duhu.<\/p>\n

Dragi bratje in sestre. Vam in po vas tudi vsem va\u0161im prednikom, ki so z na\u0161imi brati \u017eiveli pred vami, se \u017eelim zahvaliti, da nam omogo\u010date, da lahko v slu\u017ebi vam po Bo\u017eji dobroti in previdnosti \u017eivimo logiko daru in v veselem slu\u017eenju vam Bogu vra\u010damo vse, kar nam je dal. Zahvaljujem se vam, da tudi vi v pozornosti do nas uresni\u010dujete logiko daru, tako da po va\u0161i dobroti ni\u010desar ne pogre\u0161amo. Po Fran\u010di\u0161kovem zgledu in njegovi pripro\u0161nji naj vedno bolj postajamo bratje in sestre med seboj.<\/p>\n

Ob vsej hvale\u017enosti, ki jo \u010dutimo do vas, pa vam \u017eelim povedati tudi svojo pro\u0161njo. Pridru\u017eite se vsak dan znova na\u0161im molitvam za nove duhovne poklice, tudi za nove poklice v na\u0161i Slovenski fran\u010di\u0161kanski provinci svetega Kri\u017ea, da bomo lahko \u0161e naprej v slu\u017ebi drug drugemu uresni\u010devali Bo\u017ejo zamisel nad nami.<\/p>\n

Dragi bratje in sestre, hvala vam, da lahko verujemo skupaj z vami in Bog naj vas v svoji vsemogo\u010dni dobroti blagoslovi.<\/p>\n

Mir in dobro!<\/p>\n

p. Stane Zore, provincialni minister<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

V slu\u017ebi Bogu in ljudem Spo\u0161tovani bratje in sestre, Gospod, ki je veliki darovalec dobrega, naj vam podari svoj mir! Sveti Fran\u010di\u0161ek Asi\u0161ki, ki je v svojem \u017eivljenju zahrepenel po Gospodu Jezusu Kristusu, ubogem in kri\u017eanem, nas povezuje v na\u0161em skupnem prizadevanju, da bi evangelij Gospoda Jezusa dobil odlo\u010dilno mesto v na\u0161em vsakdanjem \u017eivljenju. Sveti… Preberi ve\u010d »Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Fran\u010di\u0161ka<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1511,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-1510","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-ofm"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1510","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1510"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1510\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1533,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1510\/revisions\/1533"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1511"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1510"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1510"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1510"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}