Pismo generalnega ministra za veliko no\u010d 2012<\/em><\/p>\n

Dragi bratje in sestre:
\nGospod naj vam da mir!<\/em><\/p>\n

Velika no\u010d je, dan, ki ga je naredil Gospod (prim. Ps 117). Njega, ki je bil obe\u0161en na drevo, je Bog obudil. Nam je bila zaupana naloga, naj oznanjamo in pri\u010dujemo, kar se je zgodilo (prim. Apd 10,39-40.42<\/a>). To je na\u0161e poslanstvo: vsem oznanjati veliko novico, ki je spremenila usodo zgodovine: Jezus je trpel pod Poncijem Pilatom, umrl in bil pokopan, tretji dan je vstal in \u017eivi za vedno.<\/p>\n

V mesecu oktobru letos bo Cerkev imela novo \u0161kofovsko sinodo, na kateri bom imel zadovoljstvo sodelovati v imenu Zveze generalnih predstojnikov. Tokrat se bo sinoda ukvarjala z novo evangelizacijo. Vrnimo se malo v zgodovino. Tema evangelizacije je \u017ee bila predmet sinodalnega razmi\u0161ljanja leta 1974, ko so se o\u010detje ukvarjali z evangelizacijo v sodobnem svetu. Sad te sinode je bila apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi Pavla VI., eden najve\u010djih pape\u0161kih dokumentov 20. stoletja. V tem dokumentu, posebno v drugem poglavju, se je pape\u017e vpra\u0161al: kaj pomeni evangelizirati? Na vpra\u0161anje je odgovoril v to\u010dki 24, trde\u010d, da gre za zahtevno pot, ki jo sestavljajo razli\u010dne prvine: \u201cprenova \u010dlove\u0161tva, pri\u010devanje, izrecno oznanilo, privolitev srca, vstop v skupnost, sprejem znakov, apostolsko delovanje. Te prvine se lahko zdijo nasprotujo\u010de in celo izklju\u010dujo\u010de. V resnici pa se dopolnjujejo in se med seboj bogatijo. Vsakega izmed njih je treba vedno gledati v zdru\u017eenosti z drugimi.\u201d
\nEvangelizacija je ostajala eden prednostnih pozornosti pape\u017eevanja Janeza Pavla II., ki je zaskrbljen zaradi pojava sekularizacije skoval izraz nova evangelizacija: \u201cnova v gore\u010dnosti, nova v metodah, nova v izrazih\u201d (Haiti 1983). V apostolski spodbudi Pastores dabo vobis se pape\u017e vra\u010da k tej temi in zatrjuje, da nova evangelizacija zahteva novo gore\u010dnost, nove metode in nov jezik, da se oznanja in pri\u010duje za evangelij.
\nBenedikt XVI., ki je sprejel pri\u010devanje svojih prednikov, je poudaril temo nove evangelizacije, ko je z motu proprio Ubicumque et semper ustanovil nov dikasterij z namenom pospe\u0161evati prenovljeno evangelizacijo v de\u017eelah starodavnega kr\u0161\u010danskega izro\u010dila, ki do\u017eivljajo progresivno sekularizacijo in \u201cmrk Boga\u201d. In tako pridemo do sinode leta 2012. Kakor sem dejal, se bo ukvarjala z novo evangelizacijo. Od tod se poraja vpra\u0161anje: kako se pripravljamo na ta cerkveni dogodek in kako, na kak na\u010din, dejavno sodelujemo v njem?<\/p>\n

Kapitelj leta 2009 nas je povabil, naj z \u017eivljenjem in besedo vra\u010damo dar evangelija. V dokumentu Nosilci daru evangelija nas je kapitelj spomnil, kako \u201cse bratstvo vse od prvih dni odkriva poklicano k oznanjevanju tega, kar \u017eivi\u201d (\u0161t. 7), evangelija, daru ki je na njegovem za\u010detku (prim. \u0161t. 6). Spomnil nas je, da smo poklicani, naj \u201csprejmemo dar evangelija in ga ustvarjalno vra\u010damo [\u2026], ko hodimo po cestah sveta kot manj\u0161i bratje evangelizatorji s srcem, obrnjenim h Gospodu\u201d (\u0161t. 10). Opozoril nas je, da nedejavnost in pat pozicija, \u201cki grozita, da bosta ohromila vsak evangelizacijski dinamizem,\u201d lahko v\u010dasih poka\u017eeta \u201ckrizo vere, ki zadeva nekatere izmed nas\u201d (\u0161t. 12). Spomnil nas je na dejstvo, da moramo kreniti na pot (prim. \u0161t. 11); iti \u010dez vse vrste antropolo\u0161kih, kulturnih, verskih in zemljepisnih meja; v skladu z logiko daru (prim. \u0161t. 12) moramo biti ustvarjalni (prim. \u0161t. 9); govoriti moramo razumljiv jezik, ki upo\u0161teva komunikacijske zakonike sodobnega sveta in sporo\u010dilo, ki ga \u017eelimo posredovati, narediti razumljivo (prim. \u0161t. 16); imeti moramo simpatijo do na\u0161ega sveta (prim. \u0161t. 7) in upo\u0161tevati dru\u017ebeno-kulturno stvarnost na\u0161ih ljudstev (prim. \u0161t. 14), da bomo lahko \u201cutelesili evangeljsko sporo\u010dilo v razli\u010dnih kontekstih, v katerih \u017eivimo\u201d (\u0161t. 16). Kon\u010dno nas je spomnil na okvir, znotraj katerega moramo umestiti svojo evangelizacijo. Podpirati jo mora mo\u010dno izkustvo Boga, vr\u0161iti jo moramo iz bratstva in kot bratstvo, v sodelovanju z laiki in Fran\u010di\u0161kansko dru\u017eino, pri \u010demer moramo dati prednost ne\u010dlove\u0161kim samostanom, te\u017ekim, tveganim podro\u010djem in bli\u017eini z najbolj ubogimi, trpe\u010dimi in izklju\u010denimi (prim. Naro\u010dilo 13). Cel program in metodologija. Zato nadaljujmo z vpra\u0161anjem: kaj to prina\u0161a s seboj?<\/p>\n

\u010ce zelo skr\u010dim, bi rekel, da nova evangelizacija zahteva predvsem strast za Besedo. \u201cGorje meni, \u010de evangelija ne bi oznanjal,\u201d pi\u0161e Pavel (1 Kor 9,16<\/a>). Evangelizacija ni nekaj neobveznega, ampak me osebno zadeva. Ne morem biti kristjan, ne morem biti redovnik, ne da bi evangeliziral. Kdorkoli je sre\u010dal Gospoda in je do\u017eivel Vstalega, tega izkustva ne more zadr\u017eati zase, ampak \u010duti potrebo, da ga sporo\u010da, da ga vra\u010da drugim. Nova evangelizacija zato govori o mo\u010dnem izkustvu, ki usposobi lastno istovetnost, vplete celotno osebo in vklju\u010duje tudi, da samega sebe \u010dutimo in razumemo samo iz tak\u0161nega slu\u017eenja. Vse to vodi k navdu\u0161enju, k odkritju, da se v tem slu\u017eenju skriva resni\u010dni jaz, tisto, kar sem, in tisto, kar sem poklican biti. In \u010de je navdu\u0161enje, potem bo evangelizacija napredovala tako v apostolskem \u017eivljenju kot v samostanski odmaknjenosti, z ustvarjalnostjo, s fantazijo, s popolno predanostjo in velikodu\u0161nostjo, v katerem koli obdobju \u017eivljenja, tudi v bolezni in telesni slabotnosti, \u010deprav na razli\u010dne na\u010dine.
\nV teh dneh mi je neki brat, ki je do pred kratkim deloval na misijonskem podro\u010dju, dejal: \u201cVedno sem mislil, da je moje \u017eivljenje za misijone. Sedaj, ko sem se zaradi bolezni vrnil, sem odkril, da me Gospod kli\u010de, naj ostanem misijonar v sedanjem polo\u017eaju. \u0160e naprej ho\u010dem biti misijonar. Svoje \u017eivljenje in svoje trpljenje darujem za misijone, za \u0161irjenje evangelija.\u201d Ta brat je tako kot Pavel odkril, da je evangelizacija njegovo \u017eivljenje. Koliko bratov sem sre\u010dal v teh letih, ki so odkrili isto! Za vse te se ne neham zahvaljevati Gospodu.<\/p>\n

Kakor vsako poslanstvo tudi nova evangelizacija izvira iz odnosa in ne zgolj iz neke samozadostnosti. Odgovoriti na klic nove evangelizacije pomeni \u010dutiti, da nas je poklical, osvojil in spodbudil Gospod, ki nas, kakor toliko prerokov, vle\u010de iz na\u0161ega majhnega sveta, narejenega iz malih ali velikih varnosti, in nas postavlja pred svet, ki je bera\u010d smisla, \u017eejen polnosti, z eno samo gotovostjo, da je On pred nami: glej, po\u0161iljam te, ne boj se, vedno bom s teboj. V teh letih slu\u017eenja vesoljnemu bratstvu sem sre\u010dal brate, ki so iskali samouresni\u010denje v razli\u010dnih evangelizacijskih nalogah, pa so na koncu odkrili samo globoko notranjo praznino in mo\u010dan ob\u010dutek da so izgubljali \u010das. Isto\u010dasno sem sre\u010dal brate, ki so se v zavesti, da ubogajo klic, anga\u017eirali brez pridr\u017ekov za vra\u010danje daru evangelija bli\u017enjim in oddaljenim (prim. Ef 2,17<\/a>), in \u010deprav so se \u010dutili nekoristni slu\u017eabniki, kot vsak delavec v Gospodovem vinogradu (prim. Mt 20,1-16<\/a>), so videli, kako je Gospod dal, da je seme evangelija raslo, dokler ni rodilo obilnih sadov (prim. Mr 4,8<\/a>).
\nV novi evangelizaciji ne sme manjkati zavest, da smo povabljeni. Tedaj bomo navdu\u0161enje za evangelij \u017eiveli kot nujnost, kot resni\u010dni bivanjski imperativ, ki vodi k temu, da vse \u017eivljenje polo\u017eimo v slu\u017ebo Bo\u017eje zavzetosti za \u010dlove\u0161tvo. Samo iz te zavesti se \u017eivljenje samo, podprto z mo\u010dnim izkustvom Boga, ki \u201cpriganja\u201d in \u201cobvezuje\u201d, naj krenemo na pot, spremeni v evangelizacijo, in vernik tako kot Fran\u010di\u0161ek postane \u201c\u017eivi evangelij\u201d, \u201c\u017eiva eksegeza Bo\u017eje besede\u201d (Verbum Domini 83). Le iz globokega prepri\u010danja, da smo poslani, bo evangelizacija nehala biti preprosto pastoralno \u201cdelo\u201d ali zgolj \u010dlovekoljubno dejanje in se pretopila v veliko ljubezen in skrb za drugega, ki nas bo vodila, da bomo delili zaklad, ki smo ga na\u0161li (prim. Mt 13,44<\/a>).<\/p>\n

Ne bomo dovolj poudarili potrebe po mo\u010dnem izkustvu Boga, da bi bili resni\u010dni evangelizatorji. Samo preko trajnega stika z Njim, samo kadar Beseda gori v na\u0161i notranjosti, kakor je bilo v primeru emav\u0161kih u\u010dencev, bomo tekli oznanjat veselo oznanilo (prim. Lk 24,32-33<\/a>). Samo kadar se bomo pustili sre\u010dati Vstalemu, se bodo na\u0161a vrata, zaprta zaradi strahu ali usodne vdanosti v usodo (v\u010dasih sem sli\u0161al re\u010di: v tem polo\u017eaju se ne da ni\u010d narediti), odprla na ste\u017eaj. Brez strahu pred tistim, ki more umoriti telo, ne pa du\u0161e (prim. Mt 10,28<\/a>), bomo z novo gore\u010dnostjo, drznostjo in pogumom, bolj pokorni Bogu kot pa ljudem (prim. Apd 4,19<\/a>), pri\u010devali zanj, ki je bil po trpljenju in smrti postavljen na O\u010detovo desnico ter \u017eivi na vekomaj (prim. Apd 3,15<\/a>). Tedaj ne bo treba \u010dakati na nove metode, ki jih zahteva nova evangelizacija.
\nKo se zadr\u017eim pri lepi in veliki misijonski epopeji reda, posebno na Daljnem Vzhodu in v Amerikah, in ko mislim na brate, ki se v lastni kulturi ali drugod neutrudno anga\u017eirajo v delu za evangelizacijo, moram misliti na ljudi, ki so mo\u010dno zaljubljeni v Jezusa. Ta ljubezen jih je vodila, da so tako kot Pavel postali \u201cvsem vse\u201d (1 Kor 9,22<\/a>). Ljubezen do Jezusa, globoko duhovno izkustvo, zaznamovano z osebnim sre\u010danjem z Njim, izviranje resni\u010dne in globoke motivacije pripelje nekoga do tega, da dela za odre\u0161enje bratov in se popolnoma posveti evangelizaciji.<\/p>\n

Navdu\u0161enje za Kristusa in navdu\u0161enje za \u010dlove\u0161tvo, to dvoje zahteva nova evangelizacija. Ne prvo brez drugega in ne drugo brez prvega. Navdu\u0161enje za Boga nujno vodi k navdu\u0161enju za \u010dloveka, otroci nebes in otroci zemlje, kakor pogosto re\u010demo. \u010cutim potrebo, da spomnim na nujnost izhoda iz na\u0161e duhovne rahiti\u010dnosti. Napo\u010dil je trenutek, da se zbudimo iz spanja, da damo poln pomen na\u0161emu \u017eivljenju, da izkusimo odre\u0161enje: to je ura nove evangelizacije, ki se za\u010dne s tem, da pustimo da se evangelij naseli v nas, ob privolitvi, da spremeni na\u0161e srce, kakor je spremenil srce Fran\u010di\u0161ka in tolikih na\u0161ih bratov in sester.
\nGovori se, da je dana\u0161nja mladina zasedena in malodu\u0161na. To pravijo odrasli. Kaj pa o nas govorijo mladi? Da morebiti ne govorijo istega, kar mi govorimo o njih? Mislim, da so mnogi mladi, tudi med mladimi brati in mladimi sestrami, \u017eejni duhovnosti, resnice, pristnosti, doslednosti; da obstaja ob\u010dutljivost za velike vrednote in iskanje novih vrednot, navdu\u0161enje za Kristusa in navdu\u0161enje za dana\u0161njega mo\u0161kega in \u017eensko. Prepri\u010dan sem tudi, da vse to najdemo tudi v mnogih odraslih. Prav tako pa sem prepri\u010dan, da je v enih in drugih preve\u010d du\u0161e\u010dega realizma, utrujenosti, navajenosti.<\/p>\n

Mislim, da je nujno, da za\u010dnemo \u010dutiti, da smo naslovniki nove evangelizacije, obnovljenega oznanila kerigme, prvega oznanila, da bi potem na sistemati\u010den in ne samo to\u010den na\u010din poskrbeli, da bi ga oznanili drugim. Mislim, da je potrebno, da sami prvi najdemo besede upanja, razloge za nadaljevanje poti, z lahkim korakom in neovirano hojo (prim. 2 KlPNP 12), da bi potem \u0161e drugim ponudili isto pot upanja. Mislim, da je potrebno, da najprej sami do\u017eivimo Boga, ki ga je razodel Jezus, da bi mogli tistim, ki Ga i\u0161\u010dejo, in toliko jih je, ponuditi \u017eivete odgovore in ne samo velikih doktrinarnih odgovorov, ki so brez \u017eivljenja. Nova evangelizacija se ne more uresni\u010diti z gesli ali z besedami, ki so jih pripravili drugi. Potrebuje pri\u010de, ki sporo\u010dajo to, kar so videli, sli\u0161ali, kar so otipali (prim. 1 Jn 1,1-3<\/a>); potrebuje pri\u010de, ki se ne prilagodijo sedanjemu dru\u017ebenemu kontekstu iz strahu, da bi bili zavrnjeni, saj bi s prilagajanjem tvegali, da bi bili nevidni ali zgolj te\u017eko prepoznavni kot u\u010denci in misijonarji, neu\u010dinkoviti in premalo prodorni, premalo prero\u0161ki in premalo misijonarski.<\/p>\n

Potrebno je graditi steze uvajanja v vero, ne da bi sami sebe izklju\u010dili iz teh poti ali imeli za samoumevno to, kar ne more biti tako. Kakor pravi Benedikt XVI. v motu proprio, s katerim je napovedal leto vere, \u201cpredpostavka [vere] ne le, da ni ve\u010d tak\u0161na, ampak je pogosto celo zanikana\u201d Porta Fidei 2). \u201cKriza vere se je dotaknila mnogih ljudi\u201d, nadaljuje pape\u017e; dodamo lahko, da v\u010dasih tudi nekaterih izmed nas. V tem kontekstu ne moremo dovoliti, da bi sol postala plehka in lu\u010d ostala skrita (prim. Mt 5,13-16<\/a>). Ker smo poklicani evangelizirati, moramo najprej pustiti evangelizirati sami sebe. \u0160ele potem bomo sekularizirano dru\u017ebo lahko videli ne kot gro\u017enjo, ampak kot prilo\u017enost, kot novi areopag za oznanjevanje \u017eivega Boga, tistega Boga, ki kljub temu, da ga mnogi ne poznajo, vseeno predstavlja zadnji, polni in dokon\u010dni smisel vsakega \u010dlove\u0161kega bitja.<\/p>\n

Kako naj Ga oznanjamo v sekulariziranem okolju, v katerem \u017eivimo in ki gre zanesljivo preko meja Evrope? Tukaj je nekaj smernic:<\/p>\n

\u2013 Postanimo odmev Bo\u017eje besede. V novi evangelizaciji moramo govoriti z Bogom, govoriti o Bogu in dati glas Bogu, za katerega se zdi, da mol\u010di, in se zdi, da velikokrat ne poslu\u0161a.
\n\u2013 Postanimo zgovorna ti\u0161ina. Beseda in ti\u0161ina se v evangelizaciji dopolnjujeta. Med nami obstaja nevarnost, da veliko govorimo o Bogu in malo poslu\u0161amo Boga, da veliko govorimo ljudem in jih malo poslu\u0161amo. Ti\u0161ine nas je strah in vendar je potrebna; be\u017eimo pred poslu\u0161anjem in vendar je pomembnej\u0161e kot kdajkoli. Kakor pravi sv. Avgu\u0161tin, se skrivnost Boga svetuje, ponudi, oku\u0161a in se daje oku\u0161ati. Odve\u010d jo je pokrivati z besedo. Bolj moramo torej negovati naseljeno ti\u0161ino, ki nas odpira skrivnosti Boga, razodeti v Kristusu, in ki uti\u0161a na\u0161e manipulacije Boga.
\n\u2013 Bodimo pomenljive podobe in pri\u010de, pomembne pripovedi in simboli. Nau\u010diti se moramo umetnosti predstavljanja doktrinarnih vsebin na pripoveden in figurativen na\u010din. Posrednik nove evangelizacije uvaja druge v svet simbolov, v svet Besede, ki je postala pripoved, v svet slavljenja.
\n\u2013 Postanimo apostoli veselja. Leon Bloy pravi, da je \u201cveselje nepogre\u0161ljivo znamenje Bo\u017eje navzo\u010dnosti.\u201d \u010ce je evangelij veselo oznanilo, je novo evangelizacijo treba vr\u0161iti z nasmehom, ne z obrazom \u201cvelikega petka\u201d. Apostol nas spominja, da je Bo\u017eji Sin Bo\u017eji \u201cda\u201d (prim. 2 Kor 1,18<\/a>ss). Glasniki evangelija ne morejo biti \u201cne\u201d.
\n\u2013 In vse naj se dogaja v bratstvu. Za nobenega redovnika, zlasti pa za fran\u010di\u0161kana, noben evangelizacijski projekt ni individualen. Vedno evangelizira bratstvo. Nova evangelizacija mora torej potekati s pri\u010devanjem bratskega \u017eivljenja.<\/p>\n

Oznanjevanje evangelija nas danes postavlja med missio ad gentes in novo evangelizacijo. Krize vere ne moremo zanikati. V\u010dasih se ka\u017ee v brezbri\u017enosti, drugi\u010d v oddaljenosti od skupnosti verujo\u010dih. Res pa je tudi, da je med tistimi, ki pravijo, da so agnostiki in ateisti, veliko takih, ki i\u0161\u010dejo Boga. To nam daje upanje in mo\u010d za nadaljevanje oznanjevanja evangelija, brez strahu in brez triumfalizma, pa\u010d pa z zaupanjem v mo\u010d Njega, ki ga oznanjamo vstalega in navzo\u010dega med nami, in v resni\u010dnost njegovega sporo\u010dila. Nova evangelizacija je povabilo, naj spoznamo, ljubimo in slu\u017eimo ne neki stvari, \u0161e manj nekemu nauku, ampak osebi: Jezusovi osebi.
\nVelika no\u010d je, pojdite, bratje in sestre, oznanjajte veselo oznanilo evangelija bli\u017enjim in oddaljenim, z novo gore\u010dnostjo, novimi metodami in novimi izrazi! Kristus je vstal! Zares je vstal! Veselo veliko no\u010d!<\/p>\n

Rim, 19. marca 2012 <\/p>\n

br. Jos\u00e9 Rodr\u00edguez Carballo OFM
\ngeneralni minister<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pismo generalnega ministra za veliko no\u010d 2012 Dragi bratje in sestre: Gospod naj vam da mir! Velika no\u010d je, dan, ki ga je naredil Gospod (prim. Ps 117). Njega, ki je bil obe\u0161en na drevo, je Bog obudil. Nam je bila zaupana naloga, naj oznanjamo in pri\u010dujemo, kar se je zgodilo (prim. Apd 10,39-40.42). To je… Preberi ve\u010d »Ne bojte se! Pojdite in pri\u010dujte: vstal je!<\/span><\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"neve_meta_sidebar":"","neve_meta_container":"","neve_meta_enable_content_width":"","neve_meta_content_width":0,"neve_meta_title_alignment":"","neve_meta_author_avatar":"","neve_post_elements_order":"","neve_meta_disable_header":"","neve_meta_disable_footer":"","neve_meta_disable_title":"","footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-3488","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-ofm"],"aioseo_notices":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/3488","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=3488"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/3488\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":3489,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/3488\/revisions\/3489"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=3488"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=3488"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.franciskani.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=3488"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}