Oktobra se je v slovenski fran\u010di\u0161kanski provinci zgodilo nekaj \u010dudovitega – vsi ministranti smo bili povabljeni na romanje v Assisi ter druge Fran\u010di\u0161kove kraje. Menda \u017ee dolgo ni bilo tak\u0161nega romanja, na katerem bi se lahko ministranti razli\u010dnih fran\u010di\u0161kanskih \u017eupnij spoznali, dru\u017eili in zbli\u017eali. Tako smo se v \u010detrtek 3. 11. ob 6.00 pred cerkvijo na Vi\u010du zbrali ministranti iz Svete Trojice, Maribora, Kamnika, Vi\u010da, \u0160i\u0161ke in Be\u017eigrada. Vodili so nas p. Marjan \u010cuden, p. Janez Papa in p. Ambro\u017e Mu\u0161i\u010d, samo pozdravit pa nas je pri\u0161el tudi p. Pepi. To pa \u0161e ni vse, saj se je avtobus ustavil tudi v Kostanjevici, kjer so se nam pridru\u017eili tamkaj\u0161nji ministranti ter iz Kopra skupaj s p. Bo\u0161tjanom Horvatom.<\/p>\n

Na poti se je predvajal film Brat sonce, sestra luna. Po filmu se je vsak ministrant na kratko predstavil. Povedali smo si kak\u0161ne sme\u0161ne pripetljaje (npr. eden je za\u017egal ma\u0161ni pla\u0161\u010d, marsikdo je pri ma\u0161i zaspal ipd.) Zmolili smo \u0161e ro\u017eni venec ter se zna\u0161li pri Grecciu. Tu smo si ogledali raznovrstne jaslice, ob katerih so se nekateri navdihovali za svoje bodo\u010de jaslice doma, ter premlevali bo\u017ei\u010dno skrivnost, kako je Bog z nami: tako v bli\u017enjih (kot pravi bo\u017ei\u010dna zgodba o mo\u017eu, ki je na bo\u017ei\u010d \u010dakal Jezusa, a so na njegov dom pri\u0161li drugi ljudje, kasneje pa mu je Jezus razodel, da je bil on sam v njih) kakor tudi v evharistiji (saj smo tam kasneje imeli sveto ma\u0161o). Nato smo se odpeljali do hotela ve\u010derjat in spat.<\/p>\n

Naslednje jutro so nam bili dani sprejemniki in slu\u0161alke, zaradi \u010desar p. Marjanu ni bilo treba kaliti miru po cerkvah, mi pa smo vseeno sli\u0161ali razlago. Najprej smo \u0161li pe\u0161 do cerkve Marije Angelske oziroma Porciunkule (lat. del\u010dek). Ob\u010dudovali smo 8-metrski kip Marije, ki je viden celo z Assisija, malo cerkvico znotraj, ki je menda Mariji najdra\u017eja, mesto, kjer se je Fran\u010di\u0161kova du\u0161a poslovila od njegovega brata osla (tj. telesa), in vrtnice brez trnov, ki so take postale, potem ko se je sv. Fran\u010di\u0161ek re\u0161il mesenih po\u017eelenj (o\u010ditno ga je imel Bog raj\u0161i kot sv. Benedikta, ki pa se je moral valjati v trnju, da je dosegel isto). Zatem smo se odpeljali do cerkve sv. Damijana, kjer smo Boga v tabernaklju prosili, naj nam razsvetli temine na\u0161ih src, da pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, da se bomo dr\u017eali njegove svete in resni\u010dne zapovedi. Ko smo hodili po samostanu zraven cerkve, smo ugotovili, da smo v povpre\u010dju ravno prav visoki za prostore, saj so ljudje v\u010dasih bili manj\u0161i. Nato smo kon\u010dno vstopili v Assisi. \u0160li smo do Fran\u010di\u0161kove rojstne hi\u0161e in nato do cerkve Santa Maria Maggiore, ki je bila \u0161e nekaj let nazaj manj zanimiva. Sedaj namre\u010d v njej po\u010diva bla\u017eeni Carlo Acutis. Ta je imel kratko, a izpolnjeno \u017eivljenje, polno Bo\u017eje milosti. \u017de kot majhen de\u010dek je na sprehodih vselej silil star\u0161e, naj stopijo v cerkev in obi\u0161\u010dejo Jezusa. Pomagal je brezdomcem in sovrstnikom ter storil \u0161e mnogo drugih dobrih del. Nenadoma so odkrili, da ima levkemijo, in pri 15-ih letih je od\u0161el k nebe\u0161kemu O\u010detu. Kar se mene ti\u010de, je vpri\u010do njegovega izpostavljenega telesa Bo\u017eja milost o\u010ditno tako prebodla enega ministranta, da je pokleknil in za\u010del vneto moliti. Vendar, ura te\u010de, ni\u010d ne re\u010de, in morali smo nadaljevati do stolnice sv. Rufina. Tu je bil sv. Fran\u010di\u0161ek kr\u0161\u010den in zato smo \u0161e sami obnovili krstne zaobljube. Seveda smo morali obiskati \u0161e sveto Klaro, v isti cerkvi pa tudi kri\u017e, s katerega je Jezus Fran\u010di\u0161ku povedal, naj popravi njegovo Cerkev. Bili smo pri luni, torej se je edino spodobilo, da smo \u0161li \u0161e do sonca. Kot je bil Jezus, je hotel tudi sv. Fran\u010di\u0161ek biti pokopan ob mori\u0161\u010du. Da so v\u010dasih tam usmr\u010devali in odlagali smeti, sicer danes ni razvidno, saj je kmalu tam nastala bazilika sv. Fran\u010di\u0161ka, ki je, prav nasprotno, zelo veli\u010dastna, iz treh delov in v najni\u017ejem le\u017ei sv. Fran\u010di\u0161ek. Tudi tu je bilo mogo\u010de videti istega ministranta globoko v molitvi stati pred grobom. Na \u017ealost povpre\u010dnemu smrtniku ni dano \u017eiveti samo od duhovne hrane, zato smo se z avtobusom vrnili do hotela. Po ve\u010derji so \u0161li najmlaj\u0161i takoj spat, srednji na sprehod do Porciunkule, najstarej\u0161i pa pe\u0161 do gradu nad Assisijem.<\/p>\n

Tretji dan smo se poslovili od hotela ter se odpravili do La Verne, kjer je sv. Fran\u010di\u0161ek prejel Kristusove rane. \u010ceprav ministranti med ma\u0161o mnogokrat mol\u010dimo, kar seveda ni prav, pa to \u0161e ne pomeni, da nam je petje tuje. Morda se gibljem v napa\u010dnih krogih ter sem preve\u010d zadrt moralist, da bi \u0161el na veselice ali pa gledal V petek zve\u010der, ampak me je presenetilo, da je bil avtobus sposoben zapeti Veselega Ribn’\u010dana in pa Triglav moj dom. No, po svoje tak\u0161no po\u010detje ne porodi ravno pravega razpolo\u017eenja za misti\u010dna do\u017eivetja, toda na sre\u010do kraj sam izvablja mir (poleg tega, da ga tudi table zapovedujejo). Tam smo najprej obiskali kapelo sv. Marije Magdalene, ki je po, roko na srce, precej verjetno neresni\u010dni legendi pri\u0161la do Francije in postala kontemplativka par excellence. Seveda smo \u0161li tudi do samega mesta, kjer se je pa sv. Fran\u010di\u0161ku zgodilo njegovo najve\u010dje misti\u010dno do\u017eivetje. Nekaj \u010dasa smo molili, nato pa imeli ma\u0161o. Po tej smo pri avtobusu imeli malico, za katero so poskrbeli patri, da nas ne bi na postajali\u0161\u010dih preve\u010d opeharili. \u010cakala nas je dolga pot domov. To pa je ustvarilo dobro prilo\u017enost, da so nam patri povedali, kako so se sploh odlo\u010dili, da bi postali patri. Polo\u017eili so nam na srce, da naj, \u010de \u010dutimo veselje ob misli, da bi bili patri, to tudi preizkusimo. Ob 19.00 smo prispeli v Slovenijo in \u010dez kak\u0161ne dve uri smo verjetno \u017ee vsi bili doma.<\/p>\n

Vsakemu je to romanje po Grecciu, Assisiju in La Verni pustilo nek vtis, kak\u0161nemu verjetno komaj prepoznaven, zase sicer ne morem trditi, da se mi je svet obrnil na glavo, lahko pa trdim, da sem vesel, da sem \u0161el, izvedel kaj novega in se spoprijateljil \u0161e z drugimi fran\u010di\u0161kanskimi ministranti, za nekoga tretjega pa sem sli\u0161al, da bo zdaj ve\u010d molil. Vsekakor se v primeru ponovitve oziroma organizacije kak\u0161nega drugega podobnega dogodka (npr. adventne duhovne obnove na Kapeli 10. 12., ali pa ministrantskega zimovanja 3.-5. 2. 2023) spla\u010da iti.<\/p>\n

Benjamin Bo\u017ei\u010d<\/p>\n\n