Udele\u017eencem plenarnega zasedanja
\nKongregacije za nauk vere
\nFran\u010di\u0161ek
\n30. januar 2020<\/p>\n

[\u2026] Ko bolezen potrka na vrata na\u0161ega \u017eivljenja, se vedno bolj pojavlja potreba, da imamo ob sebi nekoga, ki nas gleda v o\u010di, ki nas dr\u017ei za roko, ki izkazuje svojo ne\u017enost in skrbi za nas, kot usmiljeni Samarijan iz evangelijske prilike (prim. Sporo\u010dilo ob 28. svetovnem dnevu bolnikov, februar 2020).<\/p>\n

Tema oskrbe bolnikov v kriti\u010dnih in kon\u010dnih fazah \u017eivljenja postavlja pod vpra\u0161aj nalogo Cerkve, da na novo napi\u0161e \u00bbslovnico\u00ab prevzemanja odgovornosti in skrbi za trpe\u010dega. Zgled usmiljenega Samarijana nas u\u010di, da je treba spreobrniti na\u0161 pogled srca, kajti pogosto tisti, ki gleda, ne vidi. Zakaj? Zakaj? Ker manjka so\u010dutje. Pri tem se spomnimo, da velikokrat evangelij, ko govori o Jezusu pred trpe\u010dim \u010dlovekom, pravi: \u00bbUsmilil se ga je\u00ab, \u00bbUsmilil se ga je\u00ab . . . To je refren Jezusove osebe. Brez so\u010dutja tisti, ki gleda, ni vpleten v to, kar opazuje, in gre naprej. Namesto tega se nekdo, ki ima so\u010dutno srce, dotakne in sodeluje, se ustavi in poskrbi za bolnika.<\/p>\n

Okoli bolnega \u010dloveka je treba ustvariti pravo \u010dlove\u0161ko platformo odnosov, ki bo ob spodbujanju zdravstvene oskrbe odprta za upanje, zlasti v tistih mejnih polo\u017eajih, v katerih telesno bolezen spremljata \u010dustveno nelagodje in duhovna tesnoba.<\/p>\n

Odnosni pristop \u2013 in ne zgolj klini\u010dni \u2013 pri pacientu, upo\u0161tevanem v edinstvenosti in v celoti njegove osebe, nalaga dol\u017enost, da nikogar nikoli ne zapustimo ob prisotnosti neozdravljivih bolezni. \u010clove\u0161ko \u017eivljenje glede na svojo ve\u010dno usodo ohranja vso svojo vrednost in vse svoje dostojanstvo v kakr\u0161nih koli pogojih, tudi v negotovosti in krhkosti, in je kot tako vedno vredno najve\u010djega spo\u0161tovanja. Sveta Terezija iz Kalkute, ki je \u017eivela v slogu bli\u017eine in delitve, do konca ohranjala priznanje in spo\u0161tovanje \u010dlove\u0161kega dostojanstva ter umiranje delala bolj \u010dlove\u0161ko, je rekla takole: \u00bbKdor je na \u017eivljenjski poti pri\u017egal vsaj eno baklo v temni uri nekoga drugega, ni \u017eivel zaman.\u00ab<\/p>\n

Ob tem razmi\u0161ljam, koliko dobrega za paliativno oskrbo naredijo hospici, kjer neozdravljivo bolne spremlja kvalificirana medicinska, psiholo\u0161ka in duhovna podpora, da lahko dostojno \u017eivijo, tola\u017eeni z bli\u017eino dragih oseb, zadnjo fazo njihovega zemeljskega \u017eivljenja. Upam, da bodo tak\u0161ni centri \u0161e naprej prostori, kjer se predano izvaja \u00bbterapija dostojanstva\u00ab in tako neguje ljubezen in spo\u0161tovanje do \u017eivljenja. [\u2026]<\/p>\n

Evangelij nam pravi, da pride smrt kot tat. To nam govori Jezus: pride kot tat in kolikor se trudimo obdr\u017eati njen prihod pod nadzorom, morda celo na\u010drtovati lastno smrt, ostaja dogodek, s katerim moramo ra\u010dunati in pred katerim se moramo tudi odlo\u010dati.<\/p>\n

Za nas kristjane velja dvoje. Prvi\u010d: smrti se ne moremo izogniti in prav zato je, potem ko smo naredili vse, kar je \u010dlove\u0161ko mo\u017eno, za ozdravitev bolnega, nemoralno ga \u0161e naprej preve\u010d vneto zdraviti (prim. Katekizem katoli\u0161ke Cerkve, \u0161t. 2278). Tu velja stavek vernega bo\u017ejega ljudstva, preprostih ljudi: \u00bbPustite ga umreti v miru\u00ab, \u00bbpomagajte mu umreti v miru.\u00ab Kak\u0161na modrost! Drugi premislek pa zadeva kakovost same smrti, kakovost bole\u010dine, trpljenja. Resni\u010dno moramo biti hvale\u017eni za vso pomo\u010d, ki si jo medicina prizadeva dati, da lahko s tako imenovano \u00bbpaliativno oskrbo\u00ab vsak \u010dlovek, ki se pripravlja pre\u017eiveti zadnji del svojega \u017eivljenja, to stori na najbolj \u010dlove\u0161ki na\u010din. Vendar pa moramo biti previdni, da te pomo\u010di ne zamenjamo z nesprejemljivimi usmeritvami k ubijanju. Ljudi moramo spremljati v smrt, vendar ne smemo izzvati smrti ali omogo\u010dati kakr\u0161ne koli oblike samomora. Ne pozabite, da mora biti pravica do oskrbe in zdravljenja za vse vedno na prvem mestu, tako da naj\u0161ibkej\u0161i, zlasti starej\u0161i in bolni, ne bodo nikoli zavrnjeni. \u017divljenje je pravica, ne smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa jo spodbujati. In to eti\u010dno na\u010delo zadeva vse, ne le kristjane ali vernike.<\/p>\n

Rad bi poudaril resni\u010dni dru\u017ebeni problem. Tisto \u00bbna\u010drtovanje\u00ab \u2014 ne vem, \u010de je prava beseda \u2014 ampak pospe\u0161evanje umiranja starej\u0161ih. Zelo pogosto vidimo v nekem dru\u017ebenem sloju, da starej\u0161im, ker nimajo sredstev, dajo manj zdravil, kot jih potrebujejo, in to je ne\u010dlove\u0161ko. To jim ne pomaga, pospe\u0161eno jih \u017eene v smrt. To ni ne \u010dlove\u0161ko ne kr\u0161\u010dansko. Za starej\u0161e je treba skrbeti kot za zaklad \u010dlove\u0161tva: oni so na\u0161a modrost. Tudi \u010de ne govorijo ali nimajo smisla, so \u0161e vedno simbol \u010dlove\u0161ke modrosti. So tisti, ki so bili pred nami in so nam zapustili veliko lepega, veliko spominov, veliko modrosti. Prosim, ne izolirajte starej\u0161ih, ne pospe\u0161ujte umiranja starej\u0161ih. Pobo\u017eati starej\u0161ega \u010dloveka ima enako upanje kot pobo\u017eati otroka, kajti za\u010detek in konec \u017eivljenja sta vedno skrivnost, skrivnost, ki jo je treba spo\u0161tovati, spremljati, skrbeti zanjo, ljubiti.<\/p><\/blockquote>\n