On pa je rekel:
“Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.
Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba,
ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel,
ker je bil izgubljen in je najden.”
Da bi nekdo, ki je še včeraj preziral očeta in se valjal ob svinjskem koritu danes skupaj z menoj jedel pri isti mizi. V iskrenem srečanju s seboj prepoznam v sebi starejšega sina, ki zavrača brata, ki se je vrnil k očetu. Kot bi me bilo strah, da bom zaradi tega jaz sam manj dobil. In ta strah zakrkne srce, da ne sprejema brata, ki se je vrnil. Oče mi pravi, da je vse njegovo tudi moje. Veseli se, da more zopet objeti sina. Če hočem tudi sam biti sin, se moram z očetom tudi jaz veseliti, ker sem znova dobil brata.