Nato je prišel v hišo.
Spet se je zbrala množica,
tako da še jesti niso utegnili.
Ko so njegovi to izvedeli, so odšli,
da bi ga na silo odvedli,
kajti govorili so, da ni priseben.
Obsojali so ga, bili so ga, pljuvali in zaničevali. Toda ali obstaja večja bolečina kakor je ta da te ne razumejo celo tvoji najbližji oče, mati, brat, sestra, sorodniki in prijatelji? On je prestal tudi to, da bi mi razumeli, da bi mi verjeli. Ali res verjamemo? Ali verujemo kot je on želel da bi verovali? Kolikokrat premislim, kaj bom rekel? In to samo zato, da se ne bom osmešil pred drugimi. Morda celo pred nekom, ki mi nič ne pomeni skrbi me le za njegovo mnenje o meni. Jezus pa se ni obotavljal, ko je govoril. Govoril je za nas in po Svetem pismu nam tudi danes govori, da bi mi verjeli in mi govorili naprej. Da bi ga mi sprejeli in ga ne imeli za udarjenega, ampak za edinega, ki pozna vso resnico našega bivanja.