“Nikakor,” je dejal, “da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve.”
Težko je gledati, kako uspešni so v življenju krivični, brezvestni, zločinci, plehki, površni. Zakaj naj se potem sploh trudimo? A vemo, da bo na koncu vse prišlo za nami. Vse, kar smo naredili ali opustili, nam bo stopilo pred oči, temu se ne bo dalo pobegniti. Smrt potegne v življenju neizprosno črto, pod katero se vse sešteje. Še tebe, ki se imaš za pravičnega, je lahko upravičeno strah, toliko je v tebi vsega čudnega in temnega. Brez Zmagovalca Kristusa bi bili izgubljeni. Če pa v zaupanju gledamo v njegov okrvavljen obraz, nam njegov usmiljen pogled kaže, da smemo upati. In v luči njegovega pogleda, ki na vse “navidezno uspešne” gleda z bolečino in sočustvovanjem, moremo tudi mi pogledati drugače. Kako težko je navsezadnje, ko mora nekdo zaradi enega zla sprejemati vedno nove kompromise in toniti globlje in globlje, stran od sreče in miru …