“…Uboga vdova je vrgla več kot vsi drugi…”
Na dan sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, in ob spodbudi uboge vdove, ki je dala “vse, kar je imela za preživljanje”, se sprašujem, katere darove mi je dal Gospod in kako z njimi služim skupnosti vernih in svetu? Sem radodaren v razdajanju svojih prejetih darov? Kdo bo lahko (u)trpel, če prejetih darov ne razdajam? Se zavedam, da sem bil v življenju z vsem obdarovan: od Boga in od ljudi? Sem hvaležen za prejeto obdarovanost in v znamenje hvaležnosti obdarujem tudi druge? Se učim dajati ne le od presežka, obilja, marveč tudi od potrebnega (kar je žrtev in odpoved)?