“Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo.
Spi in vstaja, ponoči in podnevi,
seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.
Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko,
nato klas in končno žito v klasu.
Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom,
kajti prišla je žetev.”
Morda nas kdaj preveč skrbi, kako se bodo iztekle stvari, ki smo jih v dobri veri, z vsemi svojimi sposobnostmi zastavili. Kdaj si celo prilaščamo sadove svojih dolgoletnih prizadevanj in se jezimo na Boga, če so naša prizadevanja jalova. Živemu Bogu moramo do konca zaupati. Morda pa nam hoče Gospod samo pokazati, da je edini on, kateremu moramo namenjati vse svoje žrtve in prizadevanja, ljubosumno prepreči uspeh vsega, kar je namenjeno maliku mene samega ali mojih kapric. Zato mirno počnimo, kar po vesti vemo, da smo dolžni, za sadove pa ne skrbimo – ko jih bo Bog hotel, jih bo “požel”. In potem se jih bomo skupaj veselili.