Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi,
so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.
Otrok pa je rastel in se krepil.
Bil je vedno bolj poln modrosti
in Božja milost je bila z njim.
Spontano imamo radi vse, kar se sveti: časti, častna imenovanja, medalje, objavo naš osebe v časopisu, ali na televiziji. Če že sami nismo deležni izredne slave in časti, se zadovoljujemo vsaj s tem, da smo v družbi tistih, ki imajo privilegije in uživajo slavo. Evangelij je drugačen, celo temu nasproten: vse, kar vodi človeka k priklepanju na samega sebe, ga oddaljuje od Boga. V ponižnih in majhnih (sv. Marija, Simeon, pr. Ana) sije Gospodova Luč (in ne njihova). S svečo v roki darujmo Gospodu nas same, naš najboljši del: svoje telo in dušo. Tako bomo skupaj s posvečenimi osebami (ki v današnjem svetu s svojim darom življenja obelodanjajo Gospoda in Njegovo kraljestvo) romali kot Božje ljudstvo proti Neugasljivi Luči (Jezusu), ki razsvetljuje vse narode. Biti luč in sij Gospodove Luči?!?