Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel:
“Efatá!” to je “Odpri se!”
In takoj so se mu odprla ušesa,
razvezala se je vez njegovega jezika
in je pravilno govoril.
In kdaj se jaz ozrem proti nebu? Ponavadi takrat, ko me zanima, kakšno vreme bo.
Zakaj pa ne bi vsak dan zrl v nebo, zrl vanj, ki je vse ustvaril in po katerem je vse nastalo. Vanj, ki vsak dan znova ozdravlja ljudi, ki so gluhi in slepi za lepote okrog sebe, ki ne znajo Bogu povedati, da so mu hvaležni, ki ga ne znajo prositi, ki ga ne znajo slaviti…
Gospod, odpri mi ušesa, da bom mogel slišati tvoje besede!