Zakaj se postimo in ti tega ne vidiš?
Kako pogosto je naše ravnanje samo poza. Še ko imamo najlepše in najpravičnejše namene, je vse skupaj samo poza, maska, predstava za gledalce, ki nas bodo potem pohvalili ali nagradili (recimo Bog z nebesi). Ampak takšno ravnanje nikogar zares ne osreči. Jaz vlagam več moči v to, da vzdržujem masko kot pa v resnično dejavnost, ti porabiš ogromno energije za to, da si mi dolžnostno hvaležen, v resnici pa sploh ne čutiš, da bi kaj dobil.
Žalostno. Kaj pa, če bi tvegali odkritost in počeli tisto, kar globoko v sebi vemo, da je treba?