BELA NEDELJA

Apd 4,32.33

Množica teh, ki so sprejeli vero,
je imela kakor eno srce in eno dušo.
Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.
Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa
in velika milost je bila nad vsemi.

Imeti eno srce in eno dušo, kako si tega želimo tudi mi! Da bi toliko vedeli eden o drugem in si toliko zaupali, da bi bili resnično kot eno. Da bi naša čustva pri drugem naletela na sprejem in bi sami zmogli vedno biti odprti za to, kaj se dogaja z drugimi. Da bi zmogli v vsakem trenutku tolažiti ali se veseliti z drugim – jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi. Sanje?
Za prve kristjane očitno niso bile, vsaj tako priča Božja beseda. Lahko smo prepričani v eno – samo v luči dogodka križa in vstajenja smemo upati na resnično enost med nami. Samo na poti za Jezusovim križem, do izničenja za druge, smemo upati na končno enost med vsemi.