PONEDELJEK 14. TEDNA MED LETOM

Oz 2,16.17b-18.21-22

Zato, glej, jo privabim,
popeljem jo v puščavo
in ji spregovorim na srce.

Živimo sredi sveta, kjer vsi nekam hitimo, v svetu, kjer je vsakega trenutka časa škoda. Ne znamo se umiriti. Tako težko se nam je za trenutek ustaviti, premisliti svoje odločitve, pregledati prehojeno pot.
Gospod nas vabi, da se ustavimo, da pogledamo okrog sebe in premislimo, če smo mi še vedno mi, če sem jaz še vedno jaz!? Kako težko pogledam v svoje srce. Kako težko prisluhnem Gospodu.
Toda On ne obupa. On vedno znova, vsak dan, kliče in nam govori: “Hodi za menoj!”
Gospod, daj mi odprto srce, da bom mogel slišati tvoj klic!