17. NEDELJA MED LETOM

Jn 5-6.8-10

Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl,
da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu:
“Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?”
To pa je rekel, ker ga je preizkušal.
Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel:
“Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi,
a kaj je to za toliko ljudi?” Jezus je dejal: “Posedite ljudi.”
Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče.
Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli.

Čudno, ne Filip ne Peter nista rekla: “Tukaj imam pol grižljaja kruha.” Ali res nista imela ničesar, ali pa le nista bila pripravljena, da bi tisto malo svojega delila z drugimi. Dejstvo je, da sta pred Jezusa postavila dečka s hlebi in ribami. Naj raje on da, jaz bom svoje zadržal. Vedno na novo odigran prastar prizor. Premalo imam, da bi dajal drugim. Naj drugi delijo svoje.
Ko pa sem pripravljen tisto malo, kar imam, z Božjim blagoslovom razlomiti z bratom, se zgodi čudež. Brat se je nasitil z mojim deležem, meni pa je ostalo več, kot pa sem dal med brate.