2. ADVENTNA NEDELJA

Bar 5,1-9

Vstani, Jeruzalem, in se postavi na višino,
in ozri se proti vzhodu:
glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda
so zbrani na besedo Svetega
in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog.

O ko bi se zavedali kako zelo Bog ljubi ljudi. Kako nas nosi v svojih dlaneh, kako na s nežno zaziba v spanje in nas pokrije in poljubi ko ležemo spat. Kako se veseli naših uspehov in kako je žalosten skupaj z nami. Bog ni gora brezčutnega mrzlega kamenja, s katerimi smo ga hoteli upodobiti, tudi ne tisoče lepih slikarij, ki ga prikazujejo kot starčka z brado. Je živ, in je sposoben sočustvovanja, in pa strašne bližine, prisrčnega odnosa s človekom. Zakaj mu nočemo dovoliti, da bi bil, to kar je, in si zmišljujemo zanj vse mogoče in nemogoče prepovedi in zapovedi.