PONEDELJEK 2. TEDNA MED LETOM

Mr 2,18-22

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.
Nihče ne prišije na staro obleko zaplate iz neudelanega blaga; sicer nov našiv od stare še kaj odtrga in nastane še večja luknja. Nihče ne deva novega vina v stare mehove, sicer vino mehove razžene pa bo uničeno vino in mehovi, marveč devajo novo vino v nove mehove.«

Kot kristjan najbrž zelo rad o Bogu razmišljaš. Kristjani nasploh radi o Bogu razmišljamo. Nek teolog je zapisal: “Predstavljajte si množico kristjanov, ki so se znašli pred dvojimi vrati. Na enih piše: ‘Predavanje o Bogu’, na drugih pa: ‘Bog’. Prepričan sem, da bi vsi izbrali prva, na katerih piše: ‘Predavanje o Bogu’, ker raje o Bogu razmišljamo, kot da bi se z njim srečali”. Frančiškova posebnost je, da je imel pogum stopiti skozi vrata, na katerih je pisalo: “Bog”. Frančišek je živel iz srečanja z Bogom. To je temelj njegove duhovnosti. Frančišek je zgled, kaj se zgodi s človekom, ki sreča Boga iz “oči v oči”: zažari v ljubezni.