SREDA 2. TEDNA MED LETOM

Mr 3,1-6

Tisti čas je Jezus spet stopil v shodnico in tam je bil človek s posušeno roko. Opazovali so ga, če ga bo ozdravil v soboto, da bi ga zatožili. Rekel je možu, ki je imel suho roko: »Stopi v sredo.« Njim pa reče: »Ali se sme v soboto dobro storiti, ali hudo storiti? Življenje rešiti, ali pogubiti?« Ti pa so molčali. Srdito jih premeri in žalosten nad slepoto njih srca reče človeku: »Stegni roko!« Stegnil jo je in roka je bila ozdravljena. Nato so farizeji odšli in se zoper njega posvetovali s herodovci, da bi ga umorili.

Frančišek ni ljubil Cerkve samo zaradi Jezusovega naročila. Doživetje Božje ljubezni je Frančiška zaznamovalo še v neki posebnosti. Neizmerno je verjel v dobroto ljudi. V katerikoli kraj je prišel, je pozdravljal: “Dober dan, dobri ljudje!” Ta pozdrav ni bil fraza, ampak Frančiškova osebna izkaznica. S tem pozdravom je izpovedal svoje gledanje na človeka, ki je izhajalo iz njegove prežetosti z Bogom. Frančišek je bil zaljubljen v lepoto Kristusa. Niti življenje z vso svojo zapletenostjo, niti trpljenje z vso svojo skrivnostnostjo, ni moglo Frančišku vzeti veselja nad Bogom. Iz tega veselja je črpal moč za vero v dobroto ljudi. Pravijo, da je veselje nalezljivo. Zakaj se ga ne bi nalezli od sv. Frančiška? Kako bomo vedeli, da je v nas Frančiškovo veselje? Začeli bomo verjeti v dobroto ljudi.