4. NEDELJA MED LETOM

1 Kor 13,11-13

Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok,
mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok.
Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.
Zdaj gledamo z ogledalom, v ugibanju, takrat pa iz obličja v obličje.
Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor me Bog pozna.
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje.
In največja od teh je ljubezen.

V Bogu se gibljemo in smo. Tako kot otrok v materi. Je v stiku z materjo, jo čuti, je od nje odvisen, a kljub temu je ne vidi. Po rojstvu pa jo tudi vidi in se lahko srečata iz obličja v obličje.
Tudi mi moramo skozi vrata smrti/rojstva v polnost otroštva. Takrat bomo spoznali, kako nas je Bog poznal. Ne bo več ugibanja, ker ga bomo gledali kakršen JE. Do takrat pa nam ostane vera, upanje in ljubezen. In največja je…