PETEK 16. TEDNA MED LETOM

Lk 12,32-34

“Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.”

Koliko časa in truda porabimo za vzdrževanje svojega materialnega in intelektualnega imetja! Kako ljubosumno ga čuvamo pred drugimi! Pa nam dejansko lahko nudi, kar nam obeta? Bo res obstalo, čeprav je oprijemljivo, zemeljsko, trdno? In če bo obstalo, bo to kdo res cenil? Ali pa se bo na viških našega življenja nabiral prah in bo na koncu vse skupaj zastarelo in pozabljeno? Avtomobili bodo šli v stiskalnice, hiše bodo podrli, gozdove posekali, knjige zmleli, umetnost dali v sramotenje drhali, otroke pa bo malo brigalo, kdo so bili njihovi prapradedje, če od tega ne bo dediščine ali vsaj časti. Kljub vsej navidezni trdnosti vsega okrog nas vse mine, vse je ništrc, le Bog preživi in preostane. In pa tisti, ki se Ga oklepajo v veselju in upanju, ki ne odmaknejo svojega pogleda z Njegovega ljubečega obraza. Se upam z vso težo nasloniti Nanj, ki ima v rokah težo vsega sveta? Komu je bolje služiti, služabniku ali gospodarju?