“… ne vabi svojih prijateljev…,
marveč ubogem pohabljene, kruljave, slepe…”
Pomenljiva in hvalevredna značilnost Jezusove skupnosti je njena odprtost za vse, še zlasti do tistih, ki ničesar nimajo. Na ta način skupnost posnema dobroto nebeškega Očeta.
Različne katastrofe in nesreče v družinskem krogu, in širše v domači in mednarodni skupnosti, nas kar naprej v vesti kliče, da odgovorimo na nujne potrebe ljudi v stiski. Današnji evangelij me vabi, da ta odgovor naredim iz čiste ljubezni, ne da bi iskal osebne koristi, pohvalo, ali plačilo za nebesa. Učna ura zastonjskosti in stvarnosti ljubezni v konkretnih potrebah vsakdanjega življenja!
Resnična ljubezen se res daruje sama iz sebe…Ne išče koristi, ne plačila in ne povračila.Razlog in namen njenega delovanja je “le””ker Te ljubim”. In ker hočem ljubiti, ne glede na karkoli.
Zato človek…si zame zaželjen, pomemben, poseben, dragocen in lep…pa kakršenkoli že si.
Ustvarjen si in poklican v to življenje kot jaz, po volji najinega skupnega Očeta.