33. NEDELJA MED LETOM

Prg 31,10-12

Vrlo ženo, kdo jo najde!
Njena vrednost je daleč nad biseri.
Srce njenega moža zaupa vanjo,
povračila ne pogreša.
Izkazuje mu dobroto in ne hudega
vse dni svojega življenja.

Bog je ustvaril moža in ženo, da bi se medsebojno dopolnjevala. Če mož najde vrlo ženo, potem mu ne bo hudega, kajti obsipavan bo z dobroto. Lahko se samo zahvali Bogu, da mu je naklonil primerno družico. Če pa življenje ne prinaša ljubezni in upanja, potem je vsa dobrota zaman. Naj se vsi zavedamo, kako pomembno je imeti dobrega moža ali ženo, dobrega prijatelja, sorodnika, kolega, ki se lahko skupaj veselimo, skupaj žalujemo, se razumemo. Naj bo Bog kralj in središče naših družin in vsakega srca posebej.

En odziv na “33. NEDELJA MED LETOM”

  1. Gospod nas je ustvaril za ljubezen. Če je v srcu ni, potem je vse prazno in zaman. Prave barve življenja se spremenijo v monotono sivino.

    Ljubezen namreč daje življenju pravo vsebino, vnaša v vsako življenje smisel in cilj.
    Kdor ne čuti in ne živi v ljubezni je prazen.
    Tako pravi tudi apostol Pavel, tako čuti vsak človek, ki se zaveda, da smo ustvarjeni po Božji podobi!
    Nismo le ljudje, ki nas premetavajo in slepijo neka bežna čustva, kajti ljubezen je odločitev. Odločitev srca, duha in telesa. V njej je nujno vključeno vse to, duh, duša in telo…, nekateri to poimenujejo tudi um, srce in telo. Pri slednjem pa ni pomemben samo spolni odnos, da ne bi kdo napačno razumel! Vključen je že pogled, dotik, nežna bližina…, ki si jo dva darujeta v čistem hrepenenju duše in srca. A kakorkoli že…brez odprtega srca in srčnosti,ko si ti moj Ti…, ko si znava, zmoreva, hočeva prisluhniti, ko se želiva srečevati, vzdrževati in zavestno hraniti in graditi najin odnos…,da- brez tega ljubiti se ne da. In kdor je na silo utišal srce in zavrgel ljubezen,ki je trkala nanj, je zavrgel vse!
    Za vedno ostane sam, globoko osamljen in ranjen. Nekoč se bo zbudil in zagrenjeno ugotovil, da je bilo življenje zanj prazno, ker je izgubil bistveno, kar mu je daroval Bog.

    Nihče naj ne govori o ljubezni, kdor ni zmožen ljubiti, o zvestobi, kdor ne zna biti ali ostati zvest, o iskrenosti, če dejanja govorijo drugače, o bližini, ki je ni sposoben dati, o predanosti in služenju bližnjemu, če ne zazna njegovih potreb in v bistvu služi le sebi samemu.
    Srce, ki ni sposobno zgoraj naštetega, tudi ljubiti ne zna….in za seboj pušča le pogorišča, opustošenje, zlomljena in strta srca….
    Ljubezen je kot najčudovitejša roža, polna cvetov, …kot zeleno drevo, polno sadov, ki daje senco,zavetje in dom pticam….; a še roža in drevo umreta, če ne dobita dovolj svetlobe in sonca, ki boža njune liste in ju ohranja pri življenju, če ne dobita dovolj vode in hranil in če nista trdno ukoreninjena….

    Bog sam…nam je daroval sebe…. in enega drugemu in če tega nismo sposobni ali če tega ne znamo ali nočemo sprejeti, če to zavračamo, je to tako, kot če bi hoteli živeti, obstati, se obnavljati in celo rasti brez svetlobe, hrane, vode in zraka….
    Kdor to hoče razumeti, naj razume….in nekaj stori…., da bo lahko hranil in ohranjal nekoč darovano in zaupano mu življenje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.