TOREK 2. ADVENTNEGA TEDNA

Mt 18,12

Kaj se vam zdi?
Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide,
ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju
in šel iskat tisto, ki je zašla?

Ne poznam nikogar, ki bi za en odstotek tvegal vse ostalo. Preveč je v nas računice, da bi bili pripravljeni tvegati, ker se nam devetindevetdeset zdi veliko več kot ena. Ti pa si za tega edinega prelil vso svojo kri, da bi mu dokazal vso svojo ljubezen. Zato je zate tako pomemben, kot vseh ostalih devetindevetdeset. Gospod, zahvaljujem se ti, da si pripravljen zame oditi v gore moje izgubljenosti, da bi me našel in prinesel nazaj v varnost tvojega doma.

2 comments on “TOREK 2. ADVENTNEGA TEDNA
  1. Sonja pravi:

    Božja ljubezen ni tako abstrakten pojem…kot se včasih zdi, pač pa se izkazuje čisto skozi resnične in praktične primere, ki so razvidni in znani skozi mnoge, že zapisane svetopisemske in druge zgodbe.
    Še mnogo več pa je primerov iz vsakdanjega življenja in tudi v tistih, očem drugih zakritih zgodbah ljudi.

    Mati, ki postavi na kocko svoje lastno življenje…, da bi ohranila in obranila življenje svojega še nerojenega otroka… Druga mati, ki že nekaj let ne spi več, kot le nekaj ur na dan, ko bdi nad hudo,neozdravljivo bolnim otrokom…
    Starša, ki sta v očeh drugih ljudi pa tudi čisto v resnici in dobesedno, zavrgla visoko obetajočo poklicno kariero…, da se lahko posvečata svojemu otroku, za katerega medicina več ne more najti razloga, da sploh še živi….
    Ljubeč par, ki se je odrekel svoji zvezi, ker je eden od njiju začutil, da ga Bog kliče na drugačno pot, kjer ne bo živel le za svojo družino pač pa se daroval za mnoge ljudi…..
    Žena, ki iz ljubezni do Boga in zavezanosti svoji veri, še vedno prenaša in preživlja svojega “luzerskega” in papirnatega moža, čeprav ima od njega le malo lepega in dobrega. Mož, ki z osupljivo potrpežljivostjo in naravnost z ganljivo nežnostjo skrbi za svojo brezizhodno bolno ženo, jo varuje in neguje, ona pa se vsega tega sploh ne zaveda več…, kaj šele, da bi se mu lahko sploh kdaj zahvalila…
    Misijonarji, znani in neznani svetniki, mučenci…ali preprosti ljudje,ki živijo med nami in ki jim je skupni imenovalec “le” l(L)jubezen. Vsakdo, ki je odprt za to, da živi in del(uj)e iz največje od zapovedi in se daruje za sočloveka in Boga!

    Kako čudovit je občutek, da je nekomu mar zame, zate…, da si sprejet, iskan, zaželjen in ljubljen! Nekdo me je poklical po imenu, me izgubljeno, prijel za roko, mi daroval svojo skrb in pozornost, ogrel moje srce skozi ljubeč nasmeh, prepoznal me je in me izbral…, da bi me pripeljal nazaj na pravo pot… Tedaj, ko je vse kazalo, da sem izgubljena.
    Zato danes zmorem, želim in hočem to drugim posredovati…, storiti tudi jaz. Z vso iskrenostjo in gorečnostjo ljubezni, ki mi je bila darovana, kot ogledalo in odsev Božje ljubezni…

  2. Andrej pravi:

    Kako lahko je tistim, ki imajo v sebi kompas dobrega. Nikoli ne zapustijo svoje poti. To je tisto – 99%. Kaj pa 1% tistih, ki se izgubijo, ki so odšli po svoji poti. So se izgubili v “grmovju” in brezpotju greha. Jezus jih – nas išče, mi pa kot zblodeli tavamo vse globje. Zakaj ne najdemo smerokaza, zakaj ne slišimo klica, zakaj smo vse bolj prepričani, da nas je vse zapustilo? Mogoče slišimo, mogoče čutimo roko rešitve, a vse imamo samo za oviro pri naši poti. Nas mora res zadeti “na polno”, da bomo verjeli? Zakaj!?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.