PETI DAN BOŽIČNE OSMINE

Lk 2,22-35

“Njegova mati in oče sta se čudila temu, kar se je o otroku govorilo.”

Staršem želim, da bi zmogli in hoteli svoje otroke vzgajati z resnično ljubeznijo. Ljubezen pa je v tem, da sem do drugega tak, kakršnega me v določenem trenutku potrebuje. To pomeni, da bom znal biti nežen, čuteč in razumevajoč, pa tudi odločen, zahteven in vztrajen. Nihče nam ne bo zameril naše zahtevnosti, če jo bomo najprej živeli sami. Splošno znano pa je dejstvo, da so ljudje, ki so do sebe strogi, do drugih ljubeznivi in razodevajo široko razumevajoče srce.

One comment on “PETI DAN BOŽIČNE OSMINE
  1. Sonja pravi:

    V tej “strogosti” do sebe gre v bistvu le za doslednost. Nikakor pa ne za pomanjkanje občutka do sebe ali celo nekega puritanstva…Kajti kdor ne zna začutiti sebe, razumeti in sprejemati (tudi uresničevati, udejanjati) svojih potreb in sprejemati tudi svojih pomanjkljivosti, si dopuščati in tudi odpuščati zmote in nepopolnosti, tisti ne zna prav ljubiti sebe! Ta tudi ne bo znal in zmogel resnično ljubiti drugih in jih torej sprejemati takšnih kot so. Ko znam biti načelna, a obenem tudi nežna do sebe, ko priznavam svojo krhkost in potrebo po bližnjem, po sprejetosti in ljubljenosti…prav taka kot sem, ko se zmorem nekomu odpreti z vso svojo ranljivostjo in mu zaupam in ko on ravna enako, potem sva pripravljena na ljubezenski odnos. Kar pa pomeni, da vztrajno in zvesto vzdržujeva in tudi v malih, na videz čisto vsakdanjih, morda komu na videz res nepomembnih stvareh…,skrbno in čuječno gradiva najin medsebojni odnos, ki naj bi postal oaza zaupanja in sprejetosti,prostor najinih sreča-nj in vir medsebojnega osrečevanja in notranje rasti vsakega posebej in prav tako skupne rasti v dobrem in manj dobrem…

    Ljubezen je res v tem, da sem do drugega tak, kot me v določenem trenutku potrebuje…in mu svojo vdanost, svojo pripadnost tudi čimbolj jasno (v njemu razumljivem jeziku) pokažem, izkažem!
    Sebičnost pa je, če zaznavam le sebe in svoje potrebe. Ko spregledam klic, prošnjo, nujno potrebo tistega drugega…Ko ne odgovorim. Ko se mi zdi preveč samoumevno, da sem jaz sam v centru pozornosti. Ko iščem predvsem dokaze zase….Ko sem z nekom predvsem takrat in toliko časa kot mi je zabaven oziroma zabavno, kratkočasno, ko sem z njim/z njo le, ko in kolikor ga/jo potrebujem oziroma mi koristi. Ko za seboj puščam rane.

    Ko se torej sprejemam, ko sem odkrito tak kot sem pa vendar se obenem tudi zavestno, ozaveščeno (dosledno) trudim za svojo notranjo rast…, lahko nežno in obzirno pomagam k sprejetosti in rasti tudi drugemu. V odnosu ljubezni ali v partnerstvu to ne sme biti nič vsiljivo, drugega ne napadam s svojimi pogledi…Samo dosledno vztrajam pri tem, da sem in izkazujem to kar sem in za kar se trudim…
    Ko pa gre za vzgojo otrok, zares in resnično mnogo bolj od vseh besed govori prav tako odnos in moja dejanja. Dejanja ljubezni, ki nima mej…, a jih zna v pravem trenutku tudi postavljati.Ljubezen, ki sprejema, dopušča…pa tudi postavlja jasna ” merila”, zdravi, celi in odpušča, ki prinaša v srce neko stabilnost, konstantnost, gotovost in mir, z vsem tem pa tudi srečo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.