NEDELJA SVETE DRUŽINE

Lk 2,39-40

“Ko so izvršili vse po Gospodovi postavi,
so se vrnili v Galilejo,
v svoje mesto Nazaret.
Dete pa je rastlo in se krepilo,
vedno bolj polno modrosti,
in božja milost je bila z njim.”

O Jezus, umakneš se v Nazaret; tam prebiješ svojo otroštvo in mladeniško dobo do tridesetega leta. Zaradi nas in iz ljubezni do nas živiš tam. Tam živiš, da bi nas učil; skozi trideset let nas neutrudljivo učiš, ne z besedami, temveč s svojim molkom in zgledom. Pomagaj nam Jezus, da bomo tudi mi znali v pravem trenutku molčati in v tšini svojega srca premišljevati besede, ki nam jih vedno znova govoriš.

En odziv na “NEDELJA SVETE DRUŽINE”

  1. Zakaj je Jezus ostal kar 30 let nekako umaknjen od sveta? Zakaj je potekalo njegovo življenje v majhnem mestecu, lahko bi rekli – vasici,kjer so ga poznali le kot tesarjevega sina…. zakaj neke vrste umaknjenost in molk…?

    Čeprav je že kot dvanajstleten deček nastopil v templju in izkazal neverjetno modrost, Božjo modrost! Toda
    Njegov čas oznanjevanja tudi takrat še ni povsem prišel…(kdo ve, morda bi ga že takrat umorili ali mu pripisali povezavo z zlimi duhovi in ga kam zaprli, ga mučili, mu kaj storili…, lahko samo ugibamo.)
    Toda še vedno…. zakaj trideset let? Zdi se nam kar dolga doba…, vsaj nekaterim.
    Skrivnost, ki nanjo odgovor pozna le Bog. In včasih v resnici samo Bog ve, kdaj, kako, na kakšen način…je pravi čas, tisti pravi trenutek, da se razkrijejo in razodenejo določene skrivnosti, nekaj kar se me res globoko dotakne, me prav tedaj res nagovori in lahko bistveno vpliva na moje življenje ( ga more povsem spremeniti). In Bog tudi ve, zakaj se nam nekaj, kar si res iz srca želimo, po čemer kdaj naravnost hrepenimo…, ne uresniči in kar na čuden način izmakne!
    Zakaj v nekem trenutku nisem,mi kar ni uspelo storiti, izreči nečesa, kar me je v resnici prevevalo…pa sem ostal kot zvezan, paraliziran….In potem mi je bilo tako neskončno žal, tako hudo, tolkel sem se po glavi, obžaloval, a priložnost je šla…in vse je splavalo “po vodi”…
    Kdo med nami še tega ni doživel? Ko morda v ključnem trenutku nekako ne najdeš ali pa ne moreš izgovoriti prave besede?
    Besede, ki bi morda rešila vse?
    Morda…..
    Kaj pa nam izkazuje in pravi Jezus?
    Čeprav smo mnogokrat neučakani, je prav, da v sebi počasi zorimo in za nekaj res dozorimo, se kdaj in glede česa pomembnega urimo v potrpežljivosti in modrosti…In se le izročamo, upamo in zaupamo v Božjo previdnost, ki nam bo posredovala to kar v resnici potrebujemo, ko bo za to (res) tisti pravi, najbolj pravi trenutek.

    Morda nas želi Bog v resnici pripraviti na še večje veselje in najbolj čudovito presenečenje (s čakanjem tudi pokažemo, da smo ga vredni…), morda pa nam sporoča tudi to, da je pri Njemu in Zanj čas popolnoma drugačna dimenzija kot zame, zate…
    Kajti v tistih naslednjih treh letih je bilo Jezusovo življenje tako zelo zgovorno in polno, kot morda za koga celo življenje (skozi 60,70,80 let) ne.
    Da, Jezus, tudi molk je svoje vrste oznanjevanje.
    Nauči me prosim to prav razumeti….in sprejeti.
    Naj kot nekoč deček Jezus rastem v modrosti, odgovornosti in v sprejemanju Tvoje volje.

    Pogosto namreč v molku, v tišini in samoti dozorevajo in se rodijo največje in najlepše stvari…, prihajajo najgloblja spoznanja, se srcu razodenejo največje skrivnosti, kajti le takrat, ko umolknem in molčim…lahko v resnici prisluhnem. In šele takrat sem v resnici pripravljen-a na to…da mi spregovori Bog, da ga lahko v resnici slišim in sprejmem Njegovo pravo sporočilo.

Dodaj odgovor za Sonja Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.