Tedaj so Jezusa začeli prositi,
naj odide iz njihovih krajev.
Ko je stopal v čoln, ga je ta,
ki je bil prej obseden,
prosil, da bi smel biti z njim.
“Tedaj so ga začeli prositi, naj odide iz njihovih krajev.” A so ga to prosili zaradi strahu pred Njegovo veličino? Ali iz strahu, da se bo pred tem človekom potrebno spreobrniti? Ali pa so imeli toliko iskrene PONIŽNOSTI pred njim, da se niso čutili vredne imeti ga pri sebi? Za ozdravljenega vemo, da je hotel ostati z Njim, a mu je namesto varnega bivanja z Gospodom ukazano oznanjevanje ozdravljenja. Gospod, kako naj sprejmem tvojo veličino, kako naj bivam s teboj, kako naj Te oznanjam?
V predani ljubezni ni mesta za strah, niti za sprenevedanje. Je, obstaja, ali pa je ni.Vedno si želi bližine ljubljenega, a ne postavlja pogojev in limitov.
Jezus je vedno neposreden,”direkten”, jasen tako v besedah kot v odločitvah in dejanjih. Nima nekega zakulisja, sprenevedanja ali dvojnih meril. Tudi ničesar ne sili in ne izsiljuje. Predvsem pa se daruje. Daruje čisto ljubezen.
Od nas pričakuje prav to…,učimo se od Njega in zgledujmo se po Njem.
Kako naj te oznanjam?!? S svojim življenjem! Ali lahko bežim? Ne! Kaj naj storim? Kot ozdravljeni – oznanjaj.