2. POSTNA NEDELJA

Mr 9,2-10

In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom.
Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj.
Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili.
Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas:
»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Kot Božji Sin ima Jezus božjo moč in avtoriteto; njegove besede morajo biti naša zadnja avtoriteta. Če je učenje neke osebe resnično, soglaša z Jezusovim učenjem. Preverite vse, kar slišite proti Jezusovim besedam in ne boste zgrešili poti. Ne dajajte prehitro nasvetov in naukov, ki jih črpate samo iz človeških virov, in bi tako zanikali Kristusovo oznanilo. Če verujemo, da je Jezus Božji Sin, potem bomo gotovo želeli izpolnjevati, kar On uči.

One comment on “2. POSTNA NEDELJA
  1. Sonja pravi:

    Kako prijetno bi bilo in kako bi zares prijalo v jasnem sončnem dnevu nekje v zeleni, skriti dolini…, morda pa tudi tam nekje visoko, pod puhastimi oblaki neba, v osrčju čiste narave….kdaj postaviti šotorček zase…….,le zase…..
    In nekje blizu, obenem pa ravno prav daleč, morda še kakšnega… za bližnje prijatelje in tako narediti odmik iz zahtevnosti, motenj, “šundra” in motečega hrupa vsakdanjega, kdaj tudi ponorelega sveta….Odmik od vseh zahtevnih, kdaj naravnost nemogočih in že skoraj neznosno potekajočih urnikov, dolžnosti, nalog tukaj in tam, vsepovsod…..
    Narediti odmik v samoto (in obenem nikakor ne v osamljenost!) in v oazo obenem, kjer se lahko spočijeta duša in telo, kjer čas poteka povsem, res povsem drugače….

    GOSPOD, dajva,storiva…,narediva to in postaviva šotor za naju!!!

    DA, mi pravi GOSPOD,…vsakdo, kdor želi v resnici slišati sebe, najti pravi stik s seboj…in prisluhniti sporočilu Božjega glasu v sebi…, mora kdaj znati stopiti v samoto, kdaj premagati samega sebe, ovire in svojo šibkost in se potruditi, da skozi, morda ne ravno lahko in položno pot, stopi na goro…odkoder pa je pogled razvidnejši in jasnejši.
    Vsakdo mora kdaj v srcu in duši spregovoriti tudi s svojimi izvori in izviri, tudi s svojimi predniki, da lahko najde, srka… in zaživi iz svojih korenin.

    Umik,… beg? Ali Gospod res želi, da se umaknem stran in proč od izzivov svojega življenja, od nenehnih dolžnosti in morebitnih stresov, ki tu prežijo name?

    Ne, to ni čisto pravi odgovor.
    Nekdo je nekoč rekel, da so nam naložene le takšne poti, ki jih zmoremo prehoditi…, le takšni križi, ki jih (še) zmoremo nositi…, torej po meri vsakogar.
    Zakaj nositi in prenašati takšne križe…, to je skrivnost.Zakaj je na poti skozi življenje toliko ovir in izzivov?

    Jezus torej ne pravi, da naj bi se za vedno, za trajno umaknili iz vsakodnevnih dolžnosti in bojev…pač pa nam pokaže možnost, način, pot…kje in kako, na kakšen način moremo spet napolniti svoje srce, svojo dušo, svoje moči, da bomo zmogli in znali prav in dobro živeti naprej! Postanimo torej za trenutek ali dva, ustavimo se…,da bomo zmogli najprej ugotoviti kdo in kaj smo, od kod izhajamo, kje so naše resnične korenine…in kaj in KDO nam daje pravo življenje, moč in rast, kam vodi naša pot…in do katerega Cilja resnično želimo in hočemo priti…Trenutek samote, trenutek miru, trenutek r(R)esnice….soočenja s samim seboj in z Bogom…Naj spregovori Beseda….in nato pogumno naprej.

    Ustavimo se torej, večkrat postavimo svoj “šotor”…, umirimo se in prisluhnimo notranjemu dialogu, pogovoru z Njim…!In Pot bo jasna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.