TOREK 5. POSTNEGA TEDNA

Jn 8,29

On, ki me je poslal, je z menoj.
Ni me pustil samega,
kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.

Bog Oče in Sin, podarita tudi meni Svetega Duha, da bo v meni ustvarjal tak okus, ki mi bo pomagal, da mi bo všeč to, kar je všeč vama.

En odziv na “TOREK 5. POSTNEGA TEDNA”

  1. Gospod, dogaja in zgodi se, človek obrne hrbet sočloveku in zapre svoje srce, zapre svoja vrata pred njim in to lahko zelo boli.
    Brez prave in pravočasne obojesmerne komunikacije…se žal dogajajo nesporazumi in nesmisli vseh vrst.
    Res težko ali pravzaprav nemogoče je razumeti, kaj je kdaj, v nekem določenem, konkretnem, trenutku moglo biti tako silno, da je lahko porušilo ali na nek način celo uničilo nek odnos…drag, dragocen odnos….Kaj le lahko nekoga pripelje do takšnega koraka ali odločitve? Le kakšen greh je bil storjen, da izgleda kot da ni poti in ni povratka? Zakaj tak šum v komunikaciji?

    Gospod, danes Te prosim….nauči nas drug drugega poslušati, v resnici slišati in drug drugemu odpuščati…..
    Poslal in podaril si nas enega drugemu na življenjsko pot,…kaj pa smo iz tega naredili ali nismo uspeli narediti pa je druga zgodba.

    Usmili se naših zablod in naših src, prosim Te.

    Toda obenem, kjer nekdo “zapre vrata”, kjer nekdo kot človek zapre odnos, tam Ti Gospod, ki zmoreš imeti rad in ljubiti brezpogojno…, prav tam ali pa nekje drugje boš Ti odprl novo okno, zagotovo, kajti Tebi je vedno mar za človeka, ki veruje in zaupa vate. Vedno Ti je mar tudi za trpeče ali skesano srce, ki prizna svojo nemoč ali celo svojo krivdo…
    In kar je kakšnemu človeškemu srcu nemogoče, je pri tebi mogoče.
    Gospod Ti želiš, da se ne sramujemo sebe,ki najbolj poznaš nagibe naših src in da sčasoma postajamo Tebi podobni…Želiš, da bi živeli, delali, odpuščali in ljubili tako, kot Ti ljubiš človeški rod in bi na ta način napolnjeni z darovi in sadovi Svetega Duha ugajali Nebeškemu Očetu.
    Na ta način, kljub občutku osamljenosti ali celo zapuščenosti, ki se kdaj naseli v srcu,v resnici nikoli ne bomo sami.
    Vodi nas iz izgubljenosti, še posebno iz izgub-ljenosti v za nas pomembnih odnosih. Ne dopusti, da bi kdaj zmagoval duh izgube in potrtosti. Če pa je potrebno nekaj in nekoga izpustiti za vedno…, ko se zaprejo vrata, prosim, ne pozabi odpreti novega okna, kjer bo spet mogoče vdihniti svež zrak in uzreti nekaj svetlobe novega upanja….
    Pomagaj nam opustiti vse nepomembno in se zazreti v novo nebo in novo zemljo…..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.