BELA NEDELJA

Apd 4,32.33

Množica teh, ki so sprejeli vero,
je imela kakor eno srce in eno dušo.
Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.
Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa
in velika milost je bila nad vsemi.

Imeti eno srce in eno dušo, kako si tega želimo tudi mi! Da bi toliko vedeli eden o drugem in si toliko zaupali, da bi bili resnično kot eno. Da bi naša čustva pri drugem naletela na sprejem in bi sami zmogli vedno biti odprti za to, kaj se dogaja z drugimi. Da bi zmogli v vsakem trenutku tolažiti ali se veseliti z drugim – jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi. Sanje?
Za prve kristjane očitno niso bile, vsaj tako priča Božja beseda. Lahko smo prepričani v eno – samo v luči dogodka križa in vstajenja smemo upati na resnično enost med nami. Samo na poti za Jezusovim križem, do izničenja za druge, smemo upati na končno enost med vsemi.

One comment on “BELA NEDELJA
  1. Sonja pravi:

    Zares…,bilo bi idealno, podobno bi bilo raju, imelo bi že predokus nebes…, če bi ljudje zmogli in znali biti kot bratje in sestre med seboj, z odprtim srcem in dlanjo, bivati v medsebojnem zaupanju, slogi, bratski skrbi ter spoštovanju. Sprejeti…in ljubiti drug drugega, ne le na jeziku, ampak zares in s konkretnimi dejanji.
    Kot otroci enega Očeta….

    Tako pa…Verjetno se v mnogočem razlikujemo od prvih kristjanov. Ali pa kdaj… na srečne trenutke… tudi ne?

    Morda smo res drugačni, ker na nas v tolikšni meri vpliva in nas tako bega neurejeno, ogroženo in ogrožujoče in stresno stanje v družbi, v gospodarstvu, v politiki, v državi…,v raznih institucijah,…žal pa tudi v družinah in v skupnostih…počasi nas vse to razoseblja in nas spreminja v drugačne ljudi…. Nas vodi v boj za golo preživetje, v boj za obstanek…ali pa nas peha v neko nezdravo tekmovalnost, v boj za nek prestiž, v ozko in sebično čaščenje in ohranjanje na videz uspešnega in sebe polnega (v resnici pa tako praznega in zmedenega potrošniškega Jaza), v poveličevanje malikov vseh vrst pa v slepo sledenje dandanes zelo modnim ikonam individualizma.

    Kje si človek?
    Kje je tvoj pravi kompas in kdo ali kaj je tvoj smerokaz?
    Kolikokrat pozabljaš, da je nad teboj Bog?

    Še znaš in zmoreš in hočeš prepoznati tihi glas svoje vesti ali ga boš zakopal nekam globoko, ker ti počasi postaja prenadležen spomin in opomin…?

    Zbudi se iz sanj “kako bi…” in “če bi…” in naredi, stori nekaj konkretnega, nekaj lepega in dobrega za Boga, za bližnjega in obenem tudi zase…še danes!
    Obrni se nazaj k Bogu, Tvojemu Stvarniku in Odrešeniku in začni delati pri sebi in v svojih odnosih…..Ne živi le sebi in zase, bodi k(K)ristjan!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.