6. VELIKONOČNA NEDELJA

1 Jn 4,7-10

Ljubezen ni v tem,
da bi mi vzljubili Boga.
On nas je vzljubil
in poslal svojega Sina
v spravno daritev za naše grehe.

Ko se bomo čutili slabotne, nemočne, poražene bodisi v trpljenju ali v naši grešnosti, se zazrimo v Križanega, čigar daritev je najzgovornejše pričevanje o neizmerni Božji ljubezni do nas.
Odprimo srca tej Ljubezni in se ji z zaupanjem in hvaležnostjo popolnoma izročimo.

One comment on “6. VELIKONOČNA NEDELJA
  1. Sonja pravi:

    Vsakdo si želi biti ljubljen, sleherni človek potrebuje ljubezen in hrepeni po njej…pa naj si to prizna ali pa ne. Prav nikomur ni dobro samemu biti.In Bog nas vzpodbuja in vabi k medsebojni ljubezni in darovanju….Nobena Njegova zapoved ni večja od te….!

    Toda človeška ljubezen je mnogokrat nezanesljiva.

    Omahujoča,nestalna,pogojujoča, včasih tudi nezvesta….Včasih ta pogojna “ljubezen” vidi in išče le sebe…in nekako z neverjetno lahkoto prezre ali celo prezira potrebe bližnjega. Le kako se morem obrniti proč in oditi, ko proseče, roteče trka na moje srce…?

    Ko ostanem brez nje, je res težko živeti brez nje, se težko veseliti življenja in sprejemati njegove darove…brez ljubljene osebe, ki mi je vanj prinašala svetlobo, srečo, nove smisle, navdih in mi življenje ožarjala kot sonce…Ki mi je ponazarjala dotik Božje ljubezni, miline in nežnosti, Božje bližine…, nečesa zame tako lepega in svetega….
    In tolikokrat se zaman sprašujem “zakaj?”,se utapljam v bridkosti, zdaj drugo srce molči, tudi moje se vse bolj zapira v molk in samoto…. in odgovore pozna le Bog.
    Tako je s človeško ljubeznijo…in vsakogar lahko to vsaj enkrat skozi življenje doleti. Nekateri ljudje potem vseeno zmorejo iti, živeti naprej…, druge to uniči in stre.
    A ljubezni ne moremo, nimamo pravice “zahtevati”, še prositi zanjo ne, ljubezen je prostovoljni dar in svobodna odločitev src….

    Toda Božja l(L)jubezen je drugačna.
    On je vedno bil in vedno bo, On ostaja, ne glede na vse.
    On naju vedno ljubi, pričakuje, čaka in išče…Grešnemu in nepopolnemu človeku odpira in širi roke v objem, v katerem je varen, sprejet brez bojazni, da bi ostal nekoč spregledan, zavržen,zapuščen in sam. V Njegovem objemu si brezpogojno sprejet in ljubljen…prav takšen kot si.
    Samo Bog to zna in zmore, to je Njegovo bistvo, Njegovo srce.
    Prosiva za to, da bi zmogla verovati, se hotela in znala izročiti in prepustiti…in da v ranjenem srcu ne bi zmagovala tema.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.