“Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo…”
Evangeljska etika ni ukazovalna ali prepovedovalna ampak pripovedna; Jezus ne moralizira, ampak blagruje – toda predvsem tiste, ki jih svet zaničuje, tiste, ki so v kakršnikoli stiski. Ne zato, ker trpijo, temveč zato, ker imajo v teh najtežjih trenutkih priložnost, da se v polnosti zavedo svojega uboštva, svoje popolne odvisnosti od Boga – in zaupajo v Njegovo previdnost.
Zahteven miselni preobrat – toda drugače ne gre: nebeško kraljestvo ne trpi nobene poceni reklame.
Božja Beseda nas večkrat opozarja, kako krhka je v bistvu naša posoda duha in telesa…, še posebno, ko smo nenehno izpostavljeni mnogim preizkušnjam. Še vedno se kažejo posledice izvirnega greha, davna dediščina prednikov, še vedno traja boj zlega z dobrim…Jezus nas opominja nas na mnoge boje in minljivost…, a obenem nam nudi in podarja čudovito tolažbo…, le kdo med nami se ne prepozna v vsaj enem od Njegovih blagrov…?
Hvala Ti, o Gospod, ker me Tvoja beseda odrešuje stiske…in ker le Ti znaš, hočeš in zmoreš bolečino in strtost spreminjati v bisere večnega zaklada in veselja s Teboj in pri Tebi!
Ti resnično daješ nov smisel vsemu…!