ČETRTEK 22. TEDNA MED LETOM

Ps 24,3-5

Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro,
kdo bo stal na njegovem svetem kraju?
Tisti, ki je nedolžnih rok in čist v srcu,
ki svoje duše ne dviga k praznim rečem in ne prisega po krivem.
Ta bo prejel blagoslov od Gospoda,
pravičnost od Boga, svojega rešitelja.

Sveti alpinizem, moj Bog! Mojzesa si vabil na goro, Elija ti je moral slediti, Peter, Jakob in Janez so bili na vrhu s teboj; slednjič je ostal na oni lobanjasti krtini – ki je postala tako svet kraj – ob tebi samo Janez.
Zdaj naj bi se povzpel za vsemi temi še jaz. Opreme ne poznam, kondicije nimam, karte so mi tuje, poti in markacij ne vidim. Ne vem točno, zakaj naj bi plezal, ko pa je tu doli čisto prijetno.
A nekako ne strpim; zaupam vate, v tvoje odpuščanje in hrepenim po tvojem blagoslovu.

En odziv na “ČETRTEK 22. TEDNA MED LETOM”

  1. ☺..res je! Težko je razumeti, zakaj bi človek rinil čez kamenje nekam tja gor med oblake…, ali pa poskušal hoditi po razburkanem jezeru, kot Jezus in ob tem tvegal, da mu vzame vso sapo, si čisto iztroši svoje moči…, ali pa se celo utopi, če je tu v udobni nižini,če je tu v varni plitvini čisto v redu. Brez vsake muke in truda lahko veselo živim in si popevam kot svoboden ptiček na veji….in počnem to, kar mi pač prija. sam si določam in veselo izbiram svoje poti, saj ni pomembno kam pravzaprav vodijo, samo, da mi je dobro in fajn in da živim, uživam tale svoj trenutek!

    Zakaj res, Gospod, bi zapuščal svoje udobje in Ti sledil v nekih nemogočih pogojih?
    Saj veš, ljudem dostikrat ni nič jasno, ko se mi prebudi vest in jim spregovorim o Tebi, sumničavo me pogledujejo in se za mojim hrbtom trkajo po čelu, zmajujejo z glavo in se norčujejo iz mene…, celo iz Tebe moj Gospod! Zdiva se jim tako drugačna, pravzaprav čudaška in malce “za luno” oziroma celo nora.

    Zakaj jih ne udarita grom in strela? Zakaj pri tej priči ne pokončaš vseh hudobnežev in hudobcev, ki krožijo, povsod in na vse možne in mogoče načine “mešajo štrene” in škodijo Tvojim otrokom,… Tvojim sinovom in hčeram ?! Celo ubijajo jih….
    Zakaj, Gospod, si moral takrat na Zemlji živeti tako neugledno? Zakaj na ta svet nisi stopil v vsem sijaju in udobju,v slavi, ki Ti kot Kralju vseh kraljev pritiče? Zakaj nisi enkrat za vselej napravil red in pokončal vso temo?
    Zakaj si se ukvarjal z izgubami-“luzerji” vseh vrst in zakaj si moral tako na sramoten način umreti?

    O moj Gospod, bodi zahvaljen za svojo drugačnost! In bodi zahvaljen, ker tudi mene danes ne pustiš na miru, v tem le navideznem miru…in me vabiš, vsak dan, vsak trenutek za seboj. Želiš, da bi stopila s Teboj po strmi poti na goro, kjer pa se odprejo očem duše čisto drugi in drugačni razgledi….! Kjer lahko zajamem svež zrak skupaj s Teboj, kjer se lahko odžejam iz Tvojih izvirov in studencev…Kjer sicer tvegam, da me kdaj pa kdaj rani ostro kamenje na poti in da na trenutke ostanem brez sape, ali da mi zdrsne in obvisim nad prepadi…, a Ti sproti ozdravljaš in celiš moje rane, mi podajaš roko, preganjaš moje strahove, me varuješ in vztrajaš v navezi z menoj, ko premagujem napore in samo sebe…
    In nato sem poplačana za vse, ko me skupaj s Teboj obsije sonce, ko zajameva čist in svež zrak, ko se odžejam ob Tvojih studencih, ko vso meglo pustim daleč za seboj v dolinah, ko v sebi začutim novo ž(Ž)ivljenje, nove moči in svobodo, neskončno svobodo, osvobojenost, ki mi jo lahko podariš le Ti.
    Kadar obtičim, kadar hočem ostati v plitvinah in mlakužah tega sveta o Gospod, Te prosim, pošlji veter in vihar, zbudi in prebudi me, zdrami me, naj Ti sledim…pa čeprav skozi dež, nalive in točo…povsod, kamor Ti hočeš, o Gospod!
    Kajti le s Teboj me končno nekoč obsije tisto pravo sonce!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.