25. NEDELJA MED LETOM

Mr 9,35-37

Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel:
“Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.”
In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel:
“Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme;
kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.”

Tudi danes zbira Jezus svoje učence-kristjane in nam govori naj bomo kakor otroci. Samo otroško srce, otroška duša more danes prodreti in spremeniti naše medsebojne odnose.
Sprejmimo Jezusa v svoje življenje in ga prosimo naj nas osvobodi vsakega, napuha in poviševanja nad drugimi, da bo mogel otroški obraz zasijati na našem obrazu.

One comment on “25. NEDELJA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Kako lepo je biti vesel, pristno odprt, zaupljiv, obenem preprost in vedoželjen,igriv, iskren v čudenju, iskriv, v kaj ali koga malce zaljubljen :), navdušen ob odkrivanju in raziskovanju novega, brezskrben kot metuljček, še nepopisan list…

    Vsi smo bili nekoč otroci, mnogi pa so na to že pozabili.

    In čas otroštva tudi tedaj ni bil popolnoma brez skrbi in odgovornosti, a tako je prav, saj smo tudi zaradi tega zoreli in mogli prav odrasti v samostojne in odgovorne osebe.

    Jezus nikakor ne podcenjuje otrok, nasprotno: do njih je zelo ljubeč in spoštljiv, še več: daje nam jih v zgled.
    Ko se porodijo v ta svet on še kar nekaj časa za tem so podobni angelom, njihov pogled je še kar nekaj časa nekako poseben, drugačen, na nek način skrivnosten….

    Vedno znova se lahko učimo ob njih in od njih…Ko se jim darujemo, smo premnogokrat sami še bolj obdarjeni…Kajti otrok zna in zmore že kot dojenček vračati in izkazovati ljubezen.
    Njegova lepota,milina, toplina, krhkost in nežnost, njegov pogled in izgled…pričajo o veličini njegovega Stvarnika.
    Držati otroka v rokah, občutiti njegovo zaupno, predano toplino,nežnost, krhkost,a obenem drobceno radoživost, utrip srca…, celo vonj, v nas lahko prebudi marsikaj, mnogo lepega! Morda tudi že pozabljenega….

    Ko z zaupanjem zre v svojo ljubo osebo, njegov pogled spominja na Božji pogled. Ko se prebudijo in zažarijo tiste iskrice v očeh in se mala usteca raztegnejo v nasmeh…je tako, kot bi začutili Njegov nasmeh.
    Ko nas zaupno objame mehka ročica, je to Njegov objem…Vse na otroku kliče našo ljubezen in pozornost, tudi kasneje med rastjo in v obdobju raziskovanja in “zakaj-ev” vse do odrasle dobe….
    In še vedno, če dobro pogledamo in skrbno opazujemo, predvsem z očmi srca…, zmoremo skoraj v vsakem odraslem prepoznati, začutiti delček njegovega “otroka”-otroške duše v njem.
    Hvala Bogu. Za vsako pristno veselje, za vsako obdarovanost in notranjo zmožnost veseliti se, za delček tiste pristne angelsko otroške naivnosti (katere sicer ta svet ne more razumeti in jo zna celo prezirati in zasmehovati…), da ne zmaga vselej racionalno-st, da ni vedno “vse pod kontrolo”, temveč, da zmaga spontanost…Hvala Bogu, da se še kdaj znamo prepustiti, se veseliti tudi majhnih stvari, se nasmejati, se igrati, prebuditi v sebi otroško radovednost in ustvarjalnost, se čemu iskreno čuditi in za vedno ostati še malce naivni….
    Hvala Ti dobri Bog, ker smo za vedno Tvoji otroci, tisti, ki jih ljubiš brez konca.

    Zavedajmo se torej tega…in bodimo tudi v svoji zrelosti kot otroci, v najboljšem in najiskrenejšem pomenu besede.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.