SREDA, 27. TEDNA MED LETOM

Ps 116

Ljubim GOSPODA, ker posluša
moj glas, mojo prošnjo za milost.
Zakaj svoje uho je nagnil k meni,
v svojih dneh ga bom klical.

Nihče me ne “mara”, nihče me ne posluša. Vsi so se obrnili od mene, nihče nima več časa. Ne domači, ne prijatelji, ne sodelavci,…
Le nekaj vem zagotovo: kadarkoli se obrnem nanj, mi je na voljo On, Gospod nebes in zemlje.
Gospod, hvala za tvojo pripravljenost poslušanja!

One comment on “SREDA, 27. TEDNA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Pridejo trenutki in časi, ko se človek boleče zave svoje samote…Biti sam, zapuščen in osamljen je lahko nekaj nepredstavljivo težkega, kar lahko človeka privede celo v izgubo smisla bivanja (bivanjske praznine), celo do misli na smrt ali samomor.Skratka v ene vrste brezup in posledično pogubo.
    Vzrok in povod mnogih težko rešljivih depresivnih stanj je prav izguba ali zapuščenost od ljubljene osebe. Strokovnjaki danes trdijo, da se obdobje močne žalosti in žalovanja (slednje poteka včasih tudi prikrito…)lahko “raztegne” in vleče tudi dvajset let…Izguba ljubljene osebe (katere vzrok ni nujno smrt, lahko je razhod, razpad zveze, zapustitev…) lahko zaradi močnega stresa, hudega duševnega trpljenja in izgube volje do življenja, privede iz slabega duševnega stanja tudi v fizične oblike bolezni (s celo možnimi smrtnim izidom ali vsaj posledicami, npr.rak, bolezni srca, depresija, popolna izgorelost itd).Vse to je že znanstveno dokazano, tudi to, da je danes ponekod po svetu že medicinsko uveljavljena diagnoza “strto srce”. V ljudskem jeziku, tudi v kakšni pesmi je zapisano, da je komu od hudega “počilo srce”…in je bil to njegov/njen konec življenja.
    Tudi naš znani pesnik pravi:”srce človeško (je) sveta stvar…”
    Iz vsega tega izhaja, da nas je Bog kot bitja ustvaril med seboj nekako soodvisne, v Božji besedi je zapisano, da “človeku ni dobro samemu biti”! To pa pomeni tudi to, da se moramo potruditi za lepe in dobre medsebojne odnose, delati na tem, odpuščati, sprejemati, imeti rad(i) sočloveka. Ne le (biti) soodvisni, predvsem soodgovorni smo v odnosih.
    Zakaj, kot je v uvodnem razmišljanju zapisano, pisec pravi:”me nihče me mara”itd…?
    Naj najprej res vpraša samega sebe, naj se iskreno ozre v svoje ogledalo….(vesti, duše in srca).Naj se vpraša, kaj pa je on sam bil ali je sposoben darovati, sporočati drugim, kako se je morda vedel do njih…

    Da, kristjani imamo veliko srečo.Verujemo, da nam Bog vedno prisluhne, da nas vedno sliši…

    Ali pa je tudi obratno? Ali jaz poslušam ali hočem poslušati in slišati Njegov glas? Ali pa sem le zaverovan sam vase, v svoje potrebe in manjke, “v svoj popek” kot se reče…?

    In…ali znam biti pozoren na in hvaležen za vse Njegove darove, na sočloveka, ki mi ga je zaupal?
    Ali sem samo večen nezadovoljnež in nergač, ki išče samo “svoje in zase”…in vidi le svojo stisko?
    Ne zanašaj se vedno na Boga, kajti On…je pravičen!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.