SVEČNICA

Lk 2,22-24

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi,
so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda,
kakor je zapisano v Gospodovi postavi:
Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu,
in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi:
dve grlici ali dva golobčka.

Vsak otrok je darovan staršem in ni njihova last. Dejansko je posinovljen Božji otrok. Darovanje v stari zavezi in krst v novi zavezi sporočata prav to. Marija in Jožef sta morala rasti v svoji starševski vlogi, kar je še posebej vidno pri dvanajstletnem Jezusu v templju, ko reče staršema: “Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?” (Lk 2,49)

One comment on “SVEČNICA
  1. Sonja pravi:

    Da,morda se vse premalokrat in premalo zahvaljujemo Gospodu za naše otroke in obenem tudi za dar starševstva, ki je izraz velikega Božjega blagoslova!
    Naši otroci so nam darovani, zaupani v varstvo, v vzgojo, predvsem pa zato, da bi jih sprejemali, ljubili takšne, kot so nam dani in jih naprej učili prav ljubiti in živeti…Da bi jih vzgajali v samostojne in pokončne ljudi, ki bi znali in zmogli hoditi tudi preko mnogih ovir in pasti skozi življenje, jih uspešno premagovati in vedno znova iskati pravo pot. Da bi znali prav ljubiti in ceniti sebe, sočloveka in Boga, odkrivati, sprejeti in gojiti resnične vrednote!
    Vse to pa lahko uresničujemo le v pristnem stiku s seboj, med seboj in Bogom, takorekoč z roko v roki…
    Otroci niso naša last.
    Smo le sopotniki in soustvarjalci na Poti ž(Ž)ivljenja, kamor nas je poklical, povabil, postavil Bog.
    In na tej poti smo poklicani k lastni in skupni rasti v dobrem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.