7. NEDELJA MED LETOM

Lk 6,27-38

…delajte dobro tem, ki vas sovražijo…

Ljubezen ni predvsem notranja drža usmiljenja. Tako kot vsaka ljubezen se izraža bolj v dejanjih kot v besedah in omogoča, da drugi postane deležen tega kar je moje in mene samega.
Vere ni brez dejanj, tako ljubezni do sovražnikov ni brez dejavnosti podprte s fantazijo in domišljijo. Najtežje je znati delati dobro sovražniku. Ne gre za kakršnokoli dobro, opravljeno s stisnjenimi zobmi, ki vznejvojli in kaže mojo vzvišenost v takih srečanjih. Gre za dobro, ki je dobro zanj, ne zame. Dobro, ki ga naredim sovražniku, pa se je rodilo v moralizmu, vodi k njegovi še večji zakrknjenosti in moji neumni prenapetosti. Ljubezen pa, ki daje novo srce, zna dati tudi nove oči in novo inteligenco, sposobno vduhu razklikovati, kaj je dobro za drugega.

2 comments on “7. NEDELJA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Tudi, če bi človek sam v sebi to še kako želel, se nikoli ne more povsem vživeti v “kožo” drugega. Zato nikoli ne more prav in dokončno vedeti in sklepati v zvezi s tem, kaj je pravzaprav tisto, kar je v resnici najbolje za drugega. Ker ne more kar tako, z vsemi fantazijami vred, postati, se preleviti v drugi “jaz”, prodreti v jedro sočlovekove biti, njegove duše in srca.Domišljija tukaj ni pot do resnice! Nikakor ne. Tudi neko golo z racionalnostjo in logiko prežeto prepričanje ne. Kajti človek je več kot njegov razum. Človek ima srce, dušo, čustva, potrebe, hrepenenja, svoja lastna dojemanja in občutenja….In zato tudi potrebuje pogled srca, dotik drugega srca, bližino, ki preseže zgolj neko “nakladanje”,tako, kot je bilo zgoraj zapisano: “Drugi naj postane deležen mojega in mene samega…”.
    Narediti načrt, uporabiti domišljijo in filozofijo, leporečiti…, obenem pa le zmuzljivo iti mimo, spregledati sočloveka, biti “njegov ali njen poznavalec”, to niso dela resnične ljubezni, temveč zgolj gojenje mojega lastnega ega, nekakšnega trkanja po prsih, češ, saj jaz pa poznam in izpolnjujem zapovedi…..
    Ali nisem potemtakem podoben farizeju ali “pobeljenim grobovom”?
    Kje pa je ostala ljubezen?
    Kaj je v resnici tisto dobro za drugega, a?”

  2. baubau pravi:

    še tega, kar naj bi bilo dobro zame osebno nikakor ne morem prav razločiti…le kako naj resnično zaslutim in začutim,kaj je resnično dobro in prav zate,zanjo,zanj-še celo za najbližje ne,kaj šele za vse bolj oddaljene.Nič “mojega”ni resnično dobro in zato je neprimerno tako zame kot za bližnje. Le kar je Tvoja volja,Gospod-to naj živim in predajam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.