PONEDELJEK 7. TEDNA MED LETOM

Mr 9,14-29

Obsedel ga je nemi duh…

Človek je ustvarjen za dialog z Bogom. Nemost je vidno znamenje njegovega upora Bogu. Po Jezusu pa je v tesni povezanosti z gluhostjo (v. 25).
Nemi deček predstavlja vsakega človeka, ki je zaradi satanovega zapeljevanja, postal gluh za Boga, ki mu vseskozi govori/daje svojo ljubezen, posledica tega pa je, da ne more odgovoriti z enako ljubeznijo (Mr 12,28).

En odziv na “PONEDELJEK 7. TEDNA MED LETOM”

  1. Ljudje, celo verni in tudi posvečene osebe, nismo vselej kar na “online” z Bogom….
    Iskalci smo in tisti, ki to želimo in hočemo, iščemo stik z Bogom, a ga včasih zaradi svojega notranjega stanja, ki je lahko posledica nekih neljubih zunanjih življenjskih okoliščin…, ne najdemo in ne zaznamo!
    Torej ne, ker ne bi želeli, hoteli, prosili, iskali, ali hrepeneli po bližini Boga, po l(L)jubezni!
    Včasih enostavno ne gre. Ko ne morem živeti življenja uglašenega s samim seboj….
    Celo veliki svetniki, znan primer je mati Terezija, ki je vseskozi darovala sebe in delala dobro…, so doživeli in šli skozi “puščavo duha”, stanje, ko niso občutili in zaznali vsenavzočnosti Boga. Enostavno niso občutili Njegove bližine,
    Njegove ljubezni in usmiljenja, Njegovega dotika in kdaj tudi niso razpoznali smisla…Pa zato to še ne pomeni, da bi bili povezani s hudičem!Ali, da ni jih obsedel neki “nemi duh”!
    Zelo hudo je, ko izgubiš ljubezen, a nisi sam kriv za to, ko izgubiš bližino, ki ti je dajala smisel, te osrečevala in napolnjevala s srečo, veseljem, smislom in z mnogimi cilji….Zato lahko v sebi postaneš gluh, nem od bolečine in žalosti in živiš življenje brez pravih ciljev in brez veselja, včasih ne moreš prav doumeti “kaj in zakaj in kako”…Mnogim ljudem se dogajajo v resnici slabe stvari, izgube in krivice vseh vrst in takrat je človekova vera res na preizkušnji.
    A bi moral biti še dodatno kaznovan in preklet, ali kaj? Mi bo res nekdo očital “obsedenost” ali kaj?
    Včasih, ko se nam res dogajajo stvari proti naši volji, stvari, ki jih nočemo, stvari, ki ranijo in bolijo…,
    lahko le molimo, zase in za druge, nekako takole…
    Gospod, vem, da si, da obstajaš, čeprav vedno ne morem občutiti Tvoje bližine…A vem, četudi zdaj, v tej noči ne vidim sonca, vem, da obstaja, da se že jutri spet vrne in pokaže….Prosim Te, le naj ta prihod tega “jutri” ne traja zame predolgo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.