14. NEDELJA MED LETOM

Lk 10,7.9

V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte,
kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila…
Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite:
“Približalo se vam je Božje kraljestvo.”

Kadar beremo poročilo o poslanstvu dvainsedemdesetih se ponavadi ustavimo ob tem kaj naj vzamejo na pot. Jezus pa jim predvsem pove kakšno je njihovo delo zaradi katerega potrebujejo na poti samo naštete stvari. V moči Jezusovega poslanstva smo sposobni tudi ozdravljati. Vse pa, kar naredimo v moči tega poslanstva dobrega je oznanilo, da je Božje kraljestvo med nami.
O Bog naj se trudim, da z dobrimi deli prinašam tebe ljudem!

One comment on “14. NEDELJA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Kaj je tisto po čemer vsak človek odkrito ali prikrito najbolj hrepeni sam v sebi? Ne po materialnem, ki dolgoročno ne osrečuje pač pa o sprejetosti v medsebojnih odnosih …Da ga je nekdo vedno vesel, da ga pričakuje, da je sprejet, ljubljen, spoštovan, cenjen, slišan, razumljen …, pomemben za bližnjega.
    To je poleg hrane za telo namreč tisto osnovno iz česar živimo, rastemo, kar nas osrečuje. Medsebojna pripadnost, povezanost …, hrana za dušo! Sprejetost v varnem in ljubečem vzajemnem odnosu je ena od najbolj temeljnih človekovih potreb. In ko je izpolnje(va)na, lahko človek skozi njo srečen živi, cveti in ustvarjalno raste.
    Ko je vesela, pomirjena, zdrava duša …pa ostaja (bolj) zdravo tudi telo, dokazano.
    Zdravi tudi beseda izrečena ob pravem trenutku, zdravi bližina ljubljenih …
    Kot pa rane v srcu rušijo zdravje tudi na telesu.
    Jezus nas spodbuja, da postanemo drug drugemu bližnji. Drug drugemu zdravniki. Zato ne potrebujemo kovčka s pripomočki, ne potrebujemo obilice znanstvene literature. Vsi zdravilni recepti so zapisani v evangeliju in temeljijo na eni sami, najmočnejši substanci, ki je preprosto: ljubezen!
    Ona je tista, ki ozdravlja. Skozi njo, le v njej in v njenih številnih in raznolikih zdravilnih dotikih bomo najbliže Božjemu kraljestvu, o katerem govori Jezus.
    Ne obotavljajmo se torej, ko je potrebno vzeti si čas za bližnjega, sesti za skupno mizo …, kajti mnogokrat se ne zavedamo tega, da nam je čas za to (priložnost za to …) odmerjen in da ga “naslednjič” morda več ne bo …
    Ne čakajmo torej, da drugi naredi tisti prvi korak, ne zametujmo darov … in ne obotavljajmo se.
    Kajti, kakor sedaj “ne slišimo” in “ne vidimo” ali “ne potrebujemo” brata ali sestre in ga prezremo, ignoriramo …, tako se bo morda nekoč zgodilo tudi nam, ko nam bo Jezus rekel: “lačen sem bil, žejen sem bil, bolan sem bil, osamljen sem bil in zapuščen …pa me nisi nahranil (s svojo besedo in bližino), nisi potešil moje žeje po ljubeči naklonjenosti, nisi me sprejel kot brata in sestro, nisi me upošteval, nisi bil resnično moj pravi prijatelj, nisi …” Nisi me ljubil!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.